BOJAN: Za ogrevanje povej najprej nekaj o vaših začetkih.
EGZI: Začetki skupine Shutdown segajo v leto 2006/2007, takrat še pod imenom Black Lightnin' (Domo – solo kitara, Pejo – bobni in Murva (2007-2010 – ritem kitara). To je bilo obdobje rivalstva med njimi in mojim tedanjim bandom, ki je trajalo do poletja 2008, ko sem prestopil k Shutdown. Leta 2009 smo izdali demo album, leta 2012, po 78-ih koncertih, pa album z naslovom Heavy As Metal & Hot As Hell.

BOJAN: Precej standardno vprašanje: Kateri izvajalci so najbolj vplivali na vaše ustvarjanje?
EGZI: Predvsem izvajalci iz 80-ih let a la Iron Maiden, Judas Priest, Helloween, Manowar, Ozzy Osbourne po eni strani, po drugi strani pa Van Halen, Bon Jovi, Whitesnake, Ratt, Def Leppard in ostala hard rock scena.

BOJAN: Kako opredeljujete svojo glasbo? Opaziti je kar nekaj različnih elementov, kot na primer kitarske melodije a la Iron Maiden, visoki vokali zelo blizu Judas Priest, malo sladkorčka v stilu Bon Jovi in precej virtuoznosti pri kitarskih solažah ...
EGZI: Drži. Združili smo vse te elemente v en band. Surovost heavy metala, pohotnost hard rocka in nežnost glam balad. Nastal je hard'n'heavy oziroma, kot sami rečemo, pocukran heavy metal (smeh).

BOJAN: Prvenec z naslovom Heavy As Metal & Hot As Hell ste letos spomladi izdali kar v samozaložbi. Kako ste se odločili za ta korak? Je bil to za skupino, kot ste vi, težak finančni zalogaj?
EGZI: Nekako se nam je to zdela najboljša in najmanj komplicirana opcija. Predvsem pa zaradi nasvetov starih mačkov slovenske rokenrol scene. Konec koncev pa smo bend v vzponu, ki mora najprej sam pokazati, kaj zna. Finančno smo album podprli jaz, Domo in Pejo. Vsak od nas je čez poletje zaslužil potrebno za plačilo svojega deleža stroškov. Vsota vseh stroškov pa se giblje okoli 4000 €.

BOJAN: Naslovnico vam je oblikoval umetnik iz tujine. Kako je prišlo do sodelovanja?
EGZI: Drži! Mario Rodriguez Morales López iz Gvatemale. Tip je car! Sodeloval je že z imeni, kot so Iron Maiden, Megadeth, Metal Church in mnogi drugi. Po ogledu njegovih del na njegovi spletni strani smo poslali prošnjo za sodelovanje, na katero je pristal. Super človek z ogromnim talentom.

BOJAN: V Sloveniji so kritiki zaenkrat vaš album ocenili zelo dobro. Imate kaj odzivov tudi iz tujine?
EGZI: Imamo! Prejeli smo naročila iz Kanade, ZDA, nekaj evropskih držav in Japonske, kamor smo poslali okrog 100 CD-jev.

BOJAN: Vsi smo slišali o določenih nesoglasjih z vašim producentom glede zvoka. Ste s končnim rezultatom sedaj zadovoljni?
EGZI: Smo.

BOJAN: Za katero skladbo osebno misliš, da vam je najbolje uspela?
EGZI: Uh, vse so dobre, hehe! Sicer pa je moja najljubša Scream Machine.

BOJAN: Kako pri vas nastajajo komadi?
EGZI: Komade piševa jaz in Domo. Na albumu so trije v celoti moji, pri ostalih sedmih pa si Domo lasti instrumentalni del, jaz pa besedilo. Aranžmaje delamo skupaj. Ponavadi najprej nastane instrumentalni del, potem besedilo, včasih pa tudi obratno. Ne vem, nimamo nekega ustaljenega postopka izdelovanja komadov. Zgodi se, da komad nastane doma ob preigravanju različnih riffov ali pa na vajah ob jammanju.

BOJAN: Resda je album zunaj šele dobre pol leta, toda ali imate pripravljenega že kaj novega materiala?
EGZI: Imamo in žge jajca za popizdit! Drugi album bo, to je 100%.

BOJAN: Na albumu in tudi na koncertih vas sedaj večkrat spremlja tvoja sestrica Ketrin. Jo morda nameravate v prihodnje še bolj vključiti v delovanje skupine oziroma poudariti njene vokalne sposobnosti?
EGZI: Ketrin je pri nas kot spremljevalni vokal (razen pri baladi Dedicated To Mars) in mislim, da bo tako tudi ostalo.

BOJAN: V nekaj letih ste zamenjali že kar nekaj članov. Morda veš, v čem je bil problem? Ste še v kontaktu z bivšimi člani?
EGZI: Menjavali smo predvsem basiste. Problem je bil, da to nikoli ni bil njihov stil muzike. Pero (2008-2009) je prešel v pop/rock glasbo, Dafo (2009-2010) je kasneje prestopil k thrash metal zasedbi Keller, Edi (2010-2011) je ponovno zagnal svojo thrash metal mašino Fosgen, za Dejana pa upamo, da bo ostal z nami. Kar se kitare tiče, pa je band zapustil le Murva (2007-2010). Leto 2011 smo preživeli z eno kitaro, sedaj pa se nam je pridružil mladič Domen Junior, ki je star komaj 15 let. Z vsemi bivšimi člani se še vedno dobro razumemo, sploh tistimi, s katerimi se pogosteje srečujemo na različnih eventih po Sloveniji.

BOJAN: Lahko bi rekli, da je tisti koncert v kranjskem Bazenu leta 2008 pomenil neko prelomnico in vam odprl vrata marsikaterega kluba v Sloveniji. Kaj misliš, da je bilo v tistem trenutku odločilno? Kako se spominjate tega "preboja"?
EGZI: Res je. Po tistem koncertu, ki je bil prvi izven Primorske, se je veliko spremenilo. Prejemali smo povabila za različne koncerte po Sloveniji in nismo več igrali zgolj za sendvič in sok. Odločilno? Pravi ljudje na pravem mestu ob pravem času. V mojem spominu je ta koncert ostal kot eden najboljših in najbolj energičnih nastopov v zgodovini Shutdown nasploh. Brezskrbno obdobje brez zadržkov in brez strahu.

BOJAN: Čeprav ste začeli v majhnih klubih in luknjah, se zelo dobro znajdete tudi na največjih odrih. Kje igrate rajši, po klubih ali na festivalih?
EGZI: Eno in drugo. Sicer nam veliki odri bolj odgovarjajo zaradi našega performensa, klubska scena pa prinaša bližji stik s publiko in domače vzdušje. Kot pravim, oboje je kul.

BOJAN: Kateri koncert se vam je do sedaj najbolj vtisnil v spomin?
EGZI: Meni osebno Medvode, 2012, ki se ga žal ne spomnim. Bilo je pa kar nekaj dobrih koncertov z odlično publiko (Metalcamp 2010 in 2012, Rock Batuje, Robinova zabava, Izbruhov kulturni bazen v Kranju ...).

BOJAN: Kdaj pa kdaj zaigrate tudi v akustični varianti. Ste že razmišljali v tej smeri tudi kaj posneti oziroma narediti celo kakšno krajšo akustično turnejo?
EGZI: O snemanju akustike še nismo razmišljali, smo pa imeli tri zaporedne dobrodelne koncerte v akustični varianti, ki so se kar dobro obnesli.

BOJAN: Na koncertih ponavadi igrate tudi precej različnih priredb. Po kakšnem ključu se odločate za predelave?
EGZI: Glasujemo. Pejova itak nikoli ne obvelja, Dejan ni še ničesar predlagal, Junior je ves čas tiho, se pravi, kar rečeva jaz in Domo.

BOJAN: Lahko razkriješ kakšne sočne zgodbice iz zakulisja vaših koncertov?
EGZI: Ne sprašuj stvari, ki bolijo.

BOJAN: Najbolj nenavadna stvar, ki se vam je zgodila na koncertu ali na poti na koncert?
EGZI: 1. Med vožnjo skoraj zagorelo in odpadlo kolo našemu Shutdown-Mobilu.
2. Od Nove Gorice do Kranja (sicer maksimalno dve uri vožnje) smo se vozili šest ur zaradi pametovanja enega od voznikov, češ da pozna bližnjico, ki mu je kasneje zakuhal avto in smo namesto hladilne tekočine točili Radensko.
3. Že dvakrat nastopili brez basista. Ljudje niso opazili.

BOJAN: Sam si nekje omenil, da si imel zaradi svojega izgleda težave z vrstniki. Kako pomemben je imidž za vas kot skupino?
EGZI: Da. Imel sem težave glede imidža, saj sem 8 let igral nogomet, kar ni ravno rokerski šport. Imidž je pomemben del nastopa. Srečo imamo, da smo se na kupu zbrali sami taki, ki nam je to všeč in ki tak imidž furamo tudi v vsakdanjem življenju.

BOJAN: Lahko smo te videli tudi v televizijskem šovu Slovenija ima talent. Kakšna so bila tvoja pričakovanja? Je šlo za promocijo skupine ali si mislil štartati solo kariero?
EGZI: Takrat so bila pričakovanja previsoka. Šlo je za promocijo rokenrola v Sloveniji, ki ni niti najmanj uspela.

BOJAN: Kakšno je tvoje mnenje o tovrstnih šovih na splošno?
EGZI: Brez zveze. Prodajajo zgodbe, ne pa iščejo talent. Mogoče ravno toliko, da se lahko skrijejo za tem.

BOJAN: Ali razmišljate tudi o videospotu za katero od skladb? Glede na to, da pri nas (vsaj na nacionalni televiziji) ni pravih glasbenih oddaj za promocijo tovrstnih izdelkov ...
EGZI: Zaenkrat ostaja le pri razmišljanju.

BOJAN: Te je v zadnjem času navdušil kakšen glasbeni izdelek slovenskega izvajalca tako po glasbeni kot produkcijski plati?
EGZI: Album pokojnih Requiem z naslovom Zadnja molitev, kar pa ni ravno "v zadnjem času".

BOJAN: Ste katerega od svojih idolov že spoznali oziroma srečali v živo?
EGZI: Žal ne. Zoran Janković se drži bolj v hiši. Smo pa v živo videli Iron Maiden, Judas Priest, Whitesnake, Bon Jovi, Manowar in precej drugih.

BOJAN: Imate morda kakšne skrite želje, s katerimi svetovnimi imeni bi radi v prihodnosti nastopili?
EGZI: 25. 10. v Kinu Šiška skupaj z Accept bi bili kar zadovoljni.

BOJAN: Ste mogoče v kontaktu tudi s kakšnimi podobnimi bandi iz tujine?
EGZI: Žal ne. Imamo le nekaj vez v Avstriji, Hrvaški in Italiji.

BOJAN: Zelo razširjen slovenski nacionalni "šport" je nevoščljivost. Ste to kot skupina kdaj občutili tudi na lastni koži?
EGZI: Ja, smo občutili, zato hvala vsem petelinčkom z Goriških brd in drugod po Sloveniji za promocijo našega imena. Vsaka reklama je dobra reklama, tudi slaba.

BOJAN: Če bi imeli možnost, bi še enkrat šli po isti poti?
EGZI: Bi. Važna je pot, ne cilj.

BOJAN: Kako bi opisal vašo publiko?
EGZI: Super so! Brez njih ni Shutdown!

BOJAN: Začeli ste ravno v času ponovnega vzpona glam in hard rock scene pri nas. Ali zanimanje za tovrstno glasbo še traja?
EGZI: Bandi nastajajo, publika je, plate se snemajo/izdajajo ... Zanimanje definitivno je!

BOJAN: Se ti zdi, da je rock glasba na splošno (še vedno) popularna v Sloveniji glede na to, da ni deležna pretirane medijske podpore ne na radiu ne na televiziji?
EGZI: Resda pri rokenrolu medijske podpore ni, sta pa srce in duša, ki pomenita veliko več od ene objave na 24ur. Žalostno pa je, da večina mladine požre vse, kar ji mediji dajo. Mediji pa itak ponujajo več ali manj eno in isto – Jana Plestenjaka, Ceco, Lepo Breno, Mambo Kings in April.

BOJAN: Kaj za vas predstavlja glavni vir promocije? Informacijska doba poleg nekaterih nevšečnosti ponuja tudi precej novih možnosti za promocijo svojega ustvarjanja ...
EGZI: Zaradi izdaje albuma v samozaložbi nimamo nobene zunanje podpore. Smo sam svoj PR. Vsekakor pa so tu Facebook, MySpace in različni forumi, ki pripomorejo k virtualnemu oglaševanju, ter seveda "vintage" plakatiranje in deljenje letakov.

BOJAN: Kdaj si prvič poslušal heavy metal in katera je bila prva plošča v tvoji kolekciji?
EGZI: Pri enajstih letih – kaseta Guns N' Roses Appetite For Destruction, ki mi je odprla oči v nov svet.

BOJAN: Za kateri album bi lahko rekel, da ti je resnično spremenil življenje?
EGZI: Očetov CCR – Greatest Hits. Po poslušanju tega albuma sem se odločil ustanoviti band.

BOJAN: Kje se vidite čez pet, deset let?
EGZI: Težko rečem. Upam, da na boljšem kot sedaj (smeh).

BOJAN: Hvala za odgovore. Imaš za konec še kakšno sporočilo za bralce Paranoida?
EGZI: Obrnite se k bogu, kajti tudi on posluša Shutdown.