BOJAN: Kako napredujete z novim studijskim albumom? Nekaj časa se je precej govorilo okoli tega.
MARTIN: Res smo precej govoril o tem, vendar smo sedaj izid nekoliko zamaknili. Lahko rečem, da novi album gotovo bo, saj imamo večino skladb že posnetih.

BOJAN: Kako bi opisal stare čase, konec osemdesetih oziroma začetek devetdesetih? V tistem času ste bili kar velik band, še posebno v Evropi.
MARTIN: Živeli smo v stanovanjski skupnosti, imeli smo zelo nizke prihodke, vendar dovolj, da smo preživeli, veliko smo lahko zastonj prepotovali ... Drugače se pa sami nikoli nismo imeli za velik band.

BOJAN: Kakšna je potem po tvoje glavna razlika med sedaj in takrat?
MARTIN: Avtomobili imajo standardizirane zračne blazine, telefoni so postali manjši in brezžični, hrbet me boli še malo bolj kot takrat. Pa tudi tehnični standardi današnjih metal bandov so se povečali za kakih 26,57%.

BOJAN: Kdo so bili vaši glavni vzorniki v tistem času, ko ste začenjali? Okoli leta 1987 v teh koncih ni bilo veliko nekih ekstremnih skupin.
MARTIN: Tukaj naokrog res ne. Ampak takrat je obstajala majhna in med seboj zelo povezana mreža ljudi po celem svetu, ki so se ukvarjali s »tapetradingom« – presnemavanjem in menjavo kaset. V Celovcu je bila takrat le peščica s podobnimi glasbenimi interesi, zato smo se odločili, da bomo začeli zganjati hrup kar sami.

BOJAN: Skoraj na vsaki plošči ste zamenjali glasbeni stil, predvsem pa je bilo to opazno med albumoma Not To Be Undimensional Conscious (1992) in Pleasuredome (1994).
MARTIN: Takrat smo precej časa posvetili vajam in eksperimentiranju. Nikoli nismo zavestno spreminjali stila igranja, to je prišlo čisto spontano, med preizkušanjem številnih novih prijemov. Kdaj nekje nekaj izpustiš in drugje nekaj dodaš. Opredeljevanje naše glasbe pa raje prepuščamo drugim.

BOJAN: Pri poslušanju plošče Not To Be Undimensional Conscious sem dobil tudi nekaj asociacij na izvajalce, kot so Cynic, Pestilence, Atheist. Ste bili tudi dejansko pod vplivi tovrstne »progresivne« scene?
MARTIN: Spomnim se, da sem takrat poslušal Pestilence, vendar mislim, da jih ne bi mogel uvrstiti med glasbene vplive. Naši glavni vplivi sicer prihajajo iz metala in hardcora, vendar smo vedno poslušali tudi druge glasbene zvrsti. Po tolikih letih je težko reči, kdo je imel na nas največji vpliv. Vsak od nas je prišel s svojimi idejami, ki smo jih potem na zelo demokratičen način združili v neko celoto.

BOJAN: Lahko poveš kaj več o vaših besedilih? Se v njih skriva kakšna globlja filozofija?
MARTIN: Nekaj novih besedil je treba še napisati (smeh). Trudimo se, da bi se izognili brezveznim tekstom, čeprav je pri nas glasba na prvem mestu. Gre zgolj za polaganje nekih misli na papir, pri čemer poskušamo biti ne preveč banalni.

BOJAN: Po vseh teh letih ste še vedno pri založbi Nuclear Blast. Kako je sploh prišlo do sodelovanja?
MARTIN: Ja, zadnja plošča je bila ponovno izdana pri Nuclear Blast, vendar pa nameravamo naslednjo izdati kar sami, zato jih niti nismo spraševali. Leta 1989 smo šli na mini turnejo po Švici, Nemčiji in Avstriji skupaj s Pungent Stench. Kot novinci smo z njimi nameravali izdati split LP in si potem deliti stroške, vendar so na nekem koncertu v Nemčiji do nas prišli ljudje iz založbe in nam ponudili pogodbo. Tako se je potem pričelo naše sodelovanje.

BOJAN: Ali imaš mogoče kakšne podatke, koliko albumov ste doslej prodali?
MARTIN: Split LP s Pungent Stench: 7000 (Nuclear Blast), Expositionsprophylaxe: 20000 (Nuclear Blast), Not To Be Undimensional Conscious: 27000 (Nuclear Blast), Pleasuredome: 7000 (Steamhammer), Ahead: 5500 (Nuclear Blast). Pri Not To Be Undimensional Conscious in Ahead je vključena tudi ponovna izdaja iz leta 2000, za katero so proskrbeli pri Metal Mind Productions. Po naključju smo naleteli na nekaj izvodov albumov in kot kaže imata založbi med sabo nek dogovor, vendar o tem nikoli nismo bili obveščeni. Iz Metal Mind Productions so potem naknadno tudi nam poslali nekaj izvodov.

BOJAN: Za sabo imate že kar precej nastopov po vsej Evropi. Kje ste se imeli najbolje? Kje je bila za vas najboljša publika?
MARTIN: Težko je reči. Najboljše so za nas poskrbeli na Nizozemskem, kjer imajo tudi super klube in odlično urejeno infrastrukturo. Naša statistika za 20 let nazaj pravi: Finsko občinstvo je imelo najvišjo stopnjo porabe alkohola, Španija je imela v publiki največji odstotek predstavnic ženskega spola, v vzhodni Nemčiji pa se je med koncerti potrgalo največ majic.

BOJAN: Se mogoče spomninjaš legendarnega koncerta v Puli leta 1993? Nedavno sem na YouTube naletel na nekaj posnetkov.

MARTIN: O ja, tam smo se imeli res super! Sam sem bil kasneje tam še večkrat na dopustu.

BOJAN: V preteklosti ste večkrat sodelovali s skupino Pungent Stench. Ali ste še vedno v stiku z njimi?
MARTIN: Včasih srečam Martina Schirenca, marca letos pa smo igrali tudi skupaj z njegovo novo zasedbo Zombie Inc. Pred leti smo se tudi nekaj dogovarjali, da bi naš naslednji album posneli v njegovem studiu. Glej prvo vprašanje.

BOJAN: Ali ste (še vedno) povezani z avstrijsko metal sceno?
MARTIN: Smo prijatelji z nekaterimi avstrijskimi glasbeniki, ki pa ne pripadajo zgolj metal sceni, čeprav nismo kaj dosti seznanjeni z današnjim dogajanjem.

BOJAN: Torej ne sledite trenutnemu dogajanju na sceni?
MARTIN: Nismo slišali kaj dosti od novejših izvajalcev, ker res ne spremljamo pretirano (smeh). Sicer smo kljub vsemu odprti za kakšna nova odkritja, vendar ne da bi jih tudi iskali.

BOJAN: Obstaja potem kakšen od novejših izvajalcev, ki te je zares navdušil?
MARTIN: Invasives iz Kanade. Odkril sem jih pred nekaj leti, ko so igrali kot predskupina NoMeansNo.

BOJAN: Kateri je zadnji album, ki si ga kupil?
MARTIN: Invasives – Desk Job At Castle Dracula.

BOJAN: Si bil mogoče na kakem zanimivem koncertu v zadnjem času?
MARTIN: Bil sem na Sauzipf Rocks. Gre za manjši festival z izredno sproščenim vzdušjem in letos še posebej raznoliko izbiro nastopajočih.

BOJAN: Glasbena industrija je že nekaj časa v krizi. Nekateri od največjih svetovnih izvajalcev so postali freelancerji. Ali vidiš kakšno rešitev za nastalo situacijo?
MARTIN: Mnogo bandov je glasbena industrija dobesedno nategnila. Torej, zakaj bi se potem sploh še ukvarjali z njo? Mladi glasbeniki imajo kar nekaj svežih idej in za nekatere DIY princip dela deluje dokaj vredu. Sofinanciranje s strani fanov ali »crowd funding« je mogoče tudi ena od boljših možnosti, predvsem za glasbenike z dobrim konceptom.

BOJAN: Bi lahko živeli izključno od glasbe?
MARTIN: Ne. Od glasbe smo skušali živeti včasih, vendar to na zelo skromen način. Danes pa to zagotovo ne bi bilo mogoče.

BOJAN: S čim se potem preživljate?
MARTIN: Jemo, pijemo in poskušamo spati osem ur na dan (smeh). Patrick (Klopf, kitara in vokal) je zaposlen kot umetniški vodja v grafični firmi, Hoimar (Wotawa, bas) je diplomirani geograf, ki se bo kmalu uveljavil kot najboljši avstrijski gorski vodnik, obvlada tudi še nekaj drugih zadev, sam pa se ukvarjam z grafiko in fotografijo, vendar sem trenutno brezposeln.

BOJAN: V Sloveniji niste bili že kar precej časa. Ali imaš kakšno sporočilo za vaše stare oziroma nadobudne oboževalce tukaj?
MARTIN: Pogosto prihajamo na obisk v Slovenijo, saj nam je tukaj zelo všeč. Ampak, imaš prav, kot skupina nismo pri vas gostovali že kar nekaj let (nadaljuje v polomljeni slovenščini). Star ali mlad – srečamo se na konzertu v Kranju 20.10.2012! Veselimo se! (smeh). Kako je bilo to? Učim se Slovensko, vendar to ni tako enostavno, še posebej izgovorjava mi dela precej težav. Lep pozdrav!