Keller je thrash metal zasedba, katere pet članov je »razmetanih« po vsej Sloveniji. Toda to jih nikakor ne odvrača od skupnega ustvarjanja nove glasbe in nenehnega koncertiranja od izdaje prvenca v letu 2010 v tujini oziroma 2011 pri nas v Sloveniji. Z bobnarjem Matjažem (Winko) sem se pogovoril o trenutnem dogajanju v zvezi s skupino ter načrtih za prihodnost, med drugim sem tudi izvedel, zakaj Slayer in ne Metallica. Pri dveh vprašanjih pa je na pomoč priskočil basist Tilen.
DEJAN: Po izdaji prvenca Spreading Evil v letu 2010 vas je bilo možno videti na različnih slovenskih in evropskih odrih. Kaj se z bandom trenutno dogaja novega, zanimivega?
MATJAŽ: V bistvu je Spreading Evil v Sloveniji izšel šele junija 2011. Takoj po izdaji prvenca v tujini (2010) je v bandu prišlo do velikih sprememb, saj smo enega člana odpustili, dva pa sta nas zapustila, med drugim tudi soustanovitelj banda Etien. Ker so novi člani Tilen, Aleš in Domen doma iz drugega konca Slovenije in se je časovno težko uskladiti, smo morali nekako spremeniti sistem delovanja banda, zato tudi delamo nekoliko počasneje kot smo v preteklosti, a nikakor ne počasi. Vsekakor pa se intenzivno dela na novem materialu, večina komadov za drugi album (8), ki bo seveda drugačen od prvega, je že napisanih, potrebno jih je samo še dobro zvaditi, da se jih lahko posname in predstavi publiki. Nekaj novih komadov sicer že igramo zadnjih nekaj mesecev. Po izdaji prvenca v Sloveniji smo nato odigrali 13, 14 koncertov v šestih mesecih, kar je ogromno za slovenske razmere, bili smo v Nemčiji, Italiji, bolj ali manj čez vso Slovenijo, junija gremo na Hrvaško. 
DEJAN: Seveda, v začetku junija boste nastopili na povsem novem festivalu na Hrvaškem, Metal Fest Open Air Croatia 2012. Sicer se še ne ve točno, kako velik dejansko bo festival, toda predpostavljam, da bo podoben kot Metalcamp. Bo to vaš največji nastop doslej?
MATJAŽ: Tako je. Junija bomo premierno nastopili na Hrvaškem, Metal Fest bo očitno kar zanimiva zadeva. Ko igraš z Megadeth, Kreator, Death Angel in ostalimi velikani ne more biti slabo, kajne? Festival bo za več kot pol manjši kot Metalcamp, karte so omejene na 6000 do 8000 obiskovalcev, kar je velik plus. Masovni festivali ne ponujajo toliko metalskega užitka, preveč je vsega. Tu se bomo lahko res osredotočili na bande in hkrati izkoristili morje okoli celotnega prizorišča, ki bo na polotoku. Vreme bo vroče, kar pa tudi pomeni malo oblačil na obiskovalkah (nemške seveda ne štejejo). Hm, največji koncert te zasedbe festival gotovo ne bo, to je bil lanski Metalcamp pred čisto polnim prizoriščem drugega odra. Ne vem, 1000, 1200 ljudi, mogoče celo več?
DEJAN: Pomeni open air nastop za vas kakšen poseben izziv?
MATJAŽ: Niti ne. Za sabo imamo že kar nekaj festivalskih nastopov, od tega dvakrat na Metalcampu, na festivalu Magic Circle, Metal Mania Open Air, Paranoid Open Air in mlajšemu bratu, Paranoid Piknik Open Air, na Metal Krampu ipd. Tako smo že nekako vajeni festivalskih odrov in na to ne gledamo kot na nek poseben izziv. Nastop je sicer vedno enak, vedno damo vse od sebe, pa naj bo to pred 100 ali 1000 ljudmi.
DEJAN: Kaj pa osebni občutki? Imaš raje festivalske ali klubske nastope, ki zagotovo postrežejo z bolj intimnim vzdušjem?
MATJAŽ: Ravno zaradi bolj intimnega vzdušja so nam ljubši klubski nastopi, saj se v klubu lažje povežeš s publiko. Po drugi strani pa ponudi festivalski nastop tisti sloviti »power«, še posebej, če je pod odrom zbrano večje število ljudi, kot smo jih imeli na primer na prej omenjenem lanskem Metalcampu, kjer se jih je zbralo okrog 1200. To je bil (proti pričakovanjem) nedvomno naš najboljši in največji koncert. Predvsem mlajši fani so vseskozi delali akcijo: ves koncert mosh piti itd.
DEJAN: Tekom priprav na intervju sem se prvič »spopadel« z vašim prvencem. Moram priznati, da je pravi thrash rušilec v dobri stari maniri. Pri poslušanju pa se nisem uspel izogniti primerjavam z Metallico in Slayer. Konec koncev sta oba banda pričela glasbeno kariero s surovim thrash metalom. Primerjava s katerim od teh dveh bandom vam bolj laska in zakaj?
MATJAŽ: Seveda so na našo glasbo v neki meri vplivali tudi Metallica in Slayer, vendar nas pri ustvarjanju navdihuje še precej drugih bandov, tudi iz drugih zvrsti metala. Če bi se že morali odločali, katera primerjava nam je ljubša, bi izbrali Slayer, vendar se nam primerjava sama po sebi ne zdi preveč ustrezna. V bistvu se je težko odločiti za en sam band, če na lastno glasbo vpliva več zvrsti, kot na primer heavy, death, thrash, black metal ... Vsega po malo, ha, ha... Sicer pa Slayer, njihova pot je kar optimalna, ha, ha, ha.
DEJAN: Medtem ko so Slayer na svoj način ostali zvesti koreninam, so se Metallica od njih močno oddaljili. Meniš, da so se Metallica prodali, ali je bilo le nemogoče napisati naslednika legendarnega Black albuma? 
MATJAŽ: Za moje pojme tudi Slayer še zdaleč niso ostali zvestim svojim koreninam. Če primerjam World Painted Blood z recimo Hell Awaits ali Show No Mercy, ne vidim neke konkretne povezave ... Razen te, da so vsi člani isti in se še vedno imenujejo Slayer. Kar se tiče Metallice, za nas je bila ...And Justice For All zadnja dobra plošča, legendarna pa bi lahko bila recimo Kill 'Em All. Black album je že malce zašel s poti, kar se je dogajalo v bandu po tem, kdo bi vedel. Neki kvazi artistični izleti, »v metalu se počutimo omejene bla bla bla«, mogoče so le zavohali denar ali pa hoteli narediti nekaj novega in pri tem pogrnili pri fanih. Vsekakor pri glasbenikih njihovega kova mislim, da bi bilo nemogoče napisati še eno udarno, dobro ploščo, kar »Drek Magnetik« definitivno ni, čeprav so jo hoteli tako prikazati in promovirati.
DEJAN: Si gre kdo od vas letos ogledat Slayer ali Metallico v živo?
MATJAŽ: Mogoče ima kdo od ostalih članov ta namen, mi s Primorske ostajamo doma, ha, ha.
TILEN: Seveda, junija gremo spet v Zagreb he, he.
DEJAN: V kolikor vam bo uspelo ostati na sceni preko dvajset let, po čigavih stopinjah bi radi šli: Slayer ali Metallica? Ali imate morda katerega povsem drugega glasbenega vzornika?
MATJAŽ: Če nam to uspe, potem bo to za nas gotovo ogromen dosežek. Metal bomo igrali v vsakem primeru, gotovo pa nimamo takih komercialnih možnosti kot so jih imeli Metallica in Slayer. Mislim, da je za nas nemogoče priti na tako raven, tega verjetno niti ne bi hoteli. Če pa bi že imeli možnost, bi zagotovo želeli ubrati isto pot kot Slayer.
DEJAN: Kot si že sam omenil, je trenutna zasedba razpršena po vsej Sloveniji. Kako pogosto vam uspe, da se vsi člani zberete in vadite?
MATJAŽ: Kot sem že prej omenil, imamo sedaj precej manj vaj, kot smo jih imeli nekoč, zadeve potekajo pretežno preko interneta. Vendar je možno tudi na takšen marsikaj narediti: menjava avdio datotek, dopolnjevanje komadov itd. Konec koncev je pomembno le, da se delajo oziroma pišejo novi komadi, medtem ko so skupne vaju na urniku, ko pač imajo vsi čas. Je pa še nekaj: poleg tega, da smo iz različnih koncev države, še študiramo drugje: Domen študira v Mariboru, Tilen v Celovcu. Tako v vsakem primeru preživimo polovico časa v avtih in damo za jebeno drag bencin tričetrt svojega denarja.
DEJAN: Kako točno ta razpršenost vpliva na nastajanje nove glasbe? Kdo je zanjo sploh odgovoren?
MATJAŽ: Razpršenost, kot rečeno, nič bistveno ne vpliva na nastajanje nove glasbe, razen na vaje, kar je logično. Glasba vseskozi nastaja pri vsakem posamezniku. V bistvu sva nekaj komadov naredila z Martinom na Primorskem (5), nekaj pa sta jih ustvarila brata Tilen in Domen na Koroškem (3 ali 4). Zadeve si v avdio datotekah izmenjamo preko e-maila, vsak pove, kaj bi lahko recimo kje popravil, dodal, tako da se naredi neka okvirna slika komada, ki se ga nato vsak posamezno nauči doma, potem, ko so sprejeti vsi kompromisi glede strukture. Nato pa ga skušamo na skupnih vajah izpiliti in narediti končen aranžma.
DEJAN: V kolikor se ne motim, so vsa vaša besedila v angleškem jeziku. Ste že razmišljali o slovenskih besedilih?
MATJAŽ: Nikoli nismo niti razmišljali o tem, da bi vključili slovenska besedila. Po eni strani je to zaradi glasbe, ki jo izvajamo nekako nesmiselno, saj s slovenskimi besedili ne boš prišel dlje kot do meje Slovenije. Tako kot vsak band, ki si želi uspeti, ciljamo kolikor se da na tujino, kar mislim, da nam tudi uspeva. Tam ne bi dobili takšnega odziva s slovenskimi besedili kot smo ga z angleškimi. Imamo tudi odlično neodvisno kanadsko založbo, NHR Records, ki nas od začetka podpisa podpira na vseh možnih nivojih, stvari tečejo v pravo smer in so tam, kjer morajo biti.
DEJAN: In še zadnje vprašanje. V začetku leta ste v okviru Metal Exchange, sklop koncertov, ki temelji na mednarodni izmenjavi bandov, nastopili na Dunaju. Imate v bodoče namen še sodelovati v tem projektu? So priprave že morda v teku? Kaj vas je pri tej ideji najbolj navdušilo?
TILEN: Seveda. Markusa poznam od leta 2002, ko so z Vargsriket prvič nastopili pri nas v Kompleksu na Ravnah na Koroškem. Preko Perota iz Paranoida me je potem po mnogo letih spet kontaktiral, takoj sva navezala stik in po nekaj mesecih je zadeva prišla do te mere, da sva z Markusom dorekla vse stvari, nakar smo odšli na Dunaj, kjer smo odigrali zares odličen koncert. V Avstriji sem osebno igral že velikokrat, odziv na Dunaju pa je primerljiv samo s prvim koncertom Wartune v Wolfsbergu na legendarnem srednjeveškem gradu 2006 ali 2007, res je bilo noro. Seveda ostajamo v kontaktu in bomo še sodelovali. Nedavno so se vključili še Vulvathrone, ne dvomim, da se bo še kdo v bližnji prihodnosti. Ideja pravzaprav ni nova, enostavno je to D.I.Y (Do It Yourself) varianta dobivanja koncertov, na malce bolj organiziranem nivoju: zaradi omenjene organiziranosti prej prideš do kontaktov (ker so vsi na enem mestu), spoznaš več zanesljivih ljudi. To je najbolje pri celotni stvari: dela se samo z resnimi ljudmi, tako bandi kot tudi organizatorji. Stvar ima prihodnost in se bo obnesla. Do pred osmimi ali devetimi leti, ko so šli Prospect za nekaj nastopov na turnejo z Exodus (ali celo Queensryche, ne spomnim se točno), kakšen Bocov projekt v Nemčijo ali obmejni bandi v sosednje države in podobno, se stvari v Sloveniji niso premaknile nikamor. Zdaj pa v tujini redno igrajo Metalsteel, Sweet Sorrow, Noctiferia, Negligence, Vulvathrone, mi in še kdo in to ne samo v obmejnih državah, temveč na Nizozemskem, v Belgiji, na Poljskem, Nemčiji itd. Slovenski metal je v zadnjih treh oziroma štirih letih tam, kjer še ni bil nikdar in verjemite: gre lahko samo naprej.
