DEJAN: Leto 2024 je za SkyEye pomembno leto. Izdali ste tretji album in nedavno v Cvetličarni praznovali deset let obstoja. Kateri mejnik vam je pomembnejši in zakaj?
MARKO: Leto 2024 je prineslo novi album, ki se ga lahko smatra kot mejnik, a izdaja albuma osebno predstavlja bolj zaključek neke ere, ki je povezana z večjimi elementi, kot so predprodukcija, snemanje, oblikovanje itn., kar predstavlja kreativni proces, ki traja kar nekaj časa, zato smatram, da je novi album mejnik bolj kot ne z aspekta uspešnega zaključka procesa. Z roko v roki z novim albumom pa je bilo logično sosledje, da se organizira večji koncert, kjer bi dobili priložnost predstaviti ne samo novi izdelek, pač pa tudi obeležiti desetletnico delovanja skupine in ustvariti koncert, kjer bi obiskovalca popeljali čez pomembnejša dela opusa banda. Mislim, da je v tem letu večji mejnik predstavljal sam koncert v Cvetličarni, v katerega je bilo vloženega ogromno dela, ob tem pa smo se preizkusili tudi v vlogi organizatorja in se soočili z novimi izzivi, ki pritičejo tej vlogi.
DEJAN: Pa se boste še kdaj preskusili v tej vlogi? Oziroma boste v bodoče svoje koncerte vedno organizirali sami?
MARKO: Veliko smo se naučili in takšna izkušnja ti absolutno da drugačen vpogled v samo organizacijo dogodka. Predvsem smo se naučili, da ni vse samoumevno, da se je treba za določene podrobnosti, ki se zdijo še tako preproste, še kako potruditi in izpeljati. S takšnim pogledom in s še večjo mero spoštovanja bomo tudi vnaprej pristopali do organizatorjev koncertov doma in v tujini. Če pa bomo videli, da smo koncert sposobni izpeljati sami, pa mislim, da bomo tako storili tudi v prihodnje.


DEJAN: Šujo je v svoji reportaži napisal tako: »Lotiti se projekta »organizirati-svoj-špil-v-Cvetki« kaže na zvrhano mero samozavesti, podkrepljeno z resnim volumnom moške mošnje.« Kako to, da ste se lotili tega projekta sami?
JURIJ: Hja, takole je. Ustaljeni organizatorji koncertov metal glasbe so nekako opustili podporo bandom z mehkejšim, hard rock/heavy metal zvokom, ker naj bi se tudi poslušalci ozirali po trših in tehničnih zvrsteh. Metal je dandanes postal res ekstremna zvrst glasbe, kjer dominirajo »brezbarvni« growl vokali, hitri in kompleksni ritmi, in celotna kompozicija glasbe izhaja iz ritem sekcije, medtem ko pri nas še vedno izhaja iz melodije in kitare. Zato smo bili nekako prisiljeni narediti korak naprej in kot organizatorji postaviti heavy metal nazaj na svoje mesto. To je bil precejšen izziv, morali smo odpreti svoje podjetje, ker nam zaradi stavke upravnih enot ni uspelo pravočasno odpreti društva, morali smo izdelati promocijski material za fizično in digitalno oglaševanje, izdelati zaslonske animacije za oder, organizirati ekipo, bande, catering, luči, ton, varnost, prodajo kart in mercha in seveda sestaviti dober set komadov ter ga dobro povaditi. Vse skupaj se je začelo v naših glavah pred kakšnim letom, zadnje tri mesece pa je bilo precej intenzivno.
DEJAN: Kateri del se je tebi ali celotnemu bandu zdel najbolj »smotan« ali siten?
JURIJ: Vse skupaj je bil velik izziv, kjer smo se veliko naučili. Ko nekaj delaš prvič, je vsaka napaka zoprna ali sitna. Mogoče je še najbolj neugodno delati neke osebne promocijske posnetke za družbena omrežja.
 
DEJAN: Koliko velika je dejanska ta mošnja oziroma koliko treme in nervoze je bilo povezane s tem, da Cvetličarna morda ne bo polna? Ste redno spremljali prodajo kart?
JURIJ: Šli smo na vse ali nič. Bolj kot finance nas je skrbela obiskanost, saj smo koncert tudi profesionalno posneli in seveda smo želeli narediti dober žur. Izkazalo se je, da smo vse dobro pripravili, karte so se lepo prodajale, na začetku linearno, teden pred koncertom pa se je prodaja podvojila. Parter je bil poln, potek dogodka je tekel gladko, na koncu smo bili tako moralno kot finančno pozitivni, kar za nas pomeni odličen uspeh, in smo zelo zadovoljni. Seveda bi lahko izbrali kakšen drug klub, ampak če nekaj delamo, to naredimo, kot se spodobi. Z uspehom v Cvetličarni in Ljubljani kot domačem mestu smo tudi kolektivno samozavest banda dvignili za kakšno stopnico ali dve, kar je seveda pomembno za prihodnost banda.
DEJAN: Na tem mestu te ne bom vprašal prav ničesar, temveč ti bom samo čestital: Čestitke tebi in celemu bandu! Bravo.
JURIJ: Hvala.


DEJAN: Ostaniva pri koncertu v Cvetličarni. Kako ste izbrali predskupini?
MARKO: Da bi dogodku v Cvetličarni dodali »mednarodni« pridih, smo se že v začetni fazi organizacije poigravali z mislijo na srbske Jenner, ki so že nastopile v Sloveniji in s svojo glasbo in nastopom pustile izredno močan vtis, tako da smo bili navdušeni, ko so punce potrdile koncert kot predskupina. Challenger so prišli v igro z našim novim članom Urbanom, ki je ena izmed gonilnih sil v skupini Challenger in ki je že na obletnici Paranoida letos marca dokazal, da lahko kvalitetno oddela dva koncerta v enem večeru, čeprav je bil to naš prvi koncert skupaj z Urbanom. Glede na zvrst glasbe so bili Challenger logična izbira za Heavy metal večer v Cvetličarni. Skupni imenovalec nastopajočih pa je navsezadnje tudi dejstvo, da smo vsi v letošnjem letu izdali nove albume, ki smo jih imeli priložnost predstaviti na omenjenem večeru.
 
DEJAN: Na kakšen način ste se pa lotili iskanja gostov za obletnico?
MARKO: Večina gostov, se pravi Karmen Klinc, Grega Smola Crnkovič in Matic Leščanec, je bila logična izbira, saj so to glasbeniki, ki so sodelovali ali bili neposredno vključeni v snemanje vseh naših albumov. Izvzet iz tega konteksta je le Giani Poposki, ki je bil odlična izbira za gosta v smislu sinergije med njegovim in Janovim vokalom in ki je oprijemljivo dvignil energijo komada Detonate na najvišjo raven.
 
DEJAN: Pa reciva še kakšno o novi plošči, ki sva jo sicer že oba večkrat omenila. Ta nosi naslov New Horizons in o tej je zapisal Šujo, da vam je ta »dokončno odstranila nalepko 'hofer Maiden'«. Kaj je po tvojem na novi plošči drugače?
MARKO: Če smo s prvo in drugo ploščo še iskali smer in identiteto, se mi zdi, da smo se s tretjo ploščo nekako najbolj približali želenemu stilu oziroma žanru. Menim, da je na novi plošči več elementov »presenečenja«, ki pripomorejo k boljši dinamiki oziroma poslušalca prevzamejo na način, da z večjo vznesenostjo pričakuje naslednji komad. Glede na sam proces snemanja pa je vredno izpostaviti, da je svoj košček mozaika dodal tudi Grega Smola Crnkovič z nekaterimi čutnimi kitarskimi vložki, ki dodajo pridih raznolikosti albuma.
DEJAN: Kdo je potem prevzel te njegove dele v živo? Kako ste si jih razdelili?
MARKO: Grega je v prehodnem obdobju, ko smo bili že v fazi snemanja in koncertiranja ter ko smo iskali novega člana, odigral pomembno vlogo s tem, da je vskočil kot kitarist, da smo lahko izpeljali določene koncerte doma in v tujini. Takrat je prevzel dele, ki jih je igral Grega Stalowsky, in jih izoblikoval na svoj način. Nato je znova sledila rošada, ko je v zasedbo vstopil Urban, ob tem pa sem jaz prevzel večino Gregovih del in jim dodal še kanček svojega pridiha. Tako so pesmi, ki so bile takrat na repertoarju za koncerte, šle skozi nas tri in s tem so morda malo bolj »zadihale«. Kar se pa tiče pesmi z novega albuma, pa sva z Urbanom odločila, da vsak igra tisti del, ki mu glede na način igranja najbolj ustreza.


DEJAN: Z enim kolegom, ki deluje v bandu, katerega glasba naj bi spominjala na legendarne death metalce Carcass, sva se nekoč zapletla v debato, v okviru katere je izjavil, da raje zveni kot velik legendarni in posledično kakovostni band kot samo kopija nekega xy banda. Kaj meniš na to oziroma ali so vas primerjave z enimi in edinimi Iron Maiden kdaj koli motile?
PRIMOŽ: Naš namen ni bil nikoli zveneti kot drug band oziroma biti kopija nekega banda. Na skrajnih začetkih je Grega Stalovsky posegal bolj po modernejših in trših metalskih zvrsteh. S prihodom Jana Leščanca, njegovega vokala in seveda ljubezni do klasičnega heavy metala, ki si jo delimo drugi člani, je bila žanrska smer nekako sama po sebi začrtana. Primerjava z Iron Maiden, ki so v naših očeh eni izmed največjih, smo na začetku pripisali predvsem vokalu, kasneje pa nam je vsem začelo ugajati. Kaj je lepšega, kot da te nekdo primerja z največjimi. Seveda pa to primerjanje ni vplivalo na nastajanje našega zvoka in glasbe, delamo, kar smo in kar znamo, res pa je, da imajo ure in ure preživete ob izjemni glasbi naših predhodnikov tudi nekaj pri izoblikovanju osebne glasbene identitete.
DEJAN: Torej lahko potrdiš, da je imel moj kolega prav?
PRIMOŽ: Lahko potrdim in se strinjam s kolegom.
 
DEJAN: SkyEye spadate v Sloveniji med bande, ki redno in pogosto snemate videospote. To počnete radi ali se vam zdijo to nujno zlo?
JURIJ: Živimo predvsem v vizualnem svetu, pred ekrani, telefoni … Glasba že dolgo ni samo zvok. Koncerti v živo, kjer so luči, zasloni, dim, ogenj, so neprimerljivo boljši kot brez tega. Pustijo svoj pečat za vedno. Enako je v digitalnem svetu, s spotom poudariš zgodbo, pomagaš interpretirati pomen besedila, vizualno pokažeš energijo ali umirjenost tam, kjer je potrebna. Brez videomateriala band skoraj ne obstaja. Nima dodane vrednosti. Je pa tudi res, da se nekateri neradi izpostavljajo na internetu, kjer bodo vidni večno, poleg tega pa dober videospot ni poceni in je treba biti preudaren pri scenarijih in izbiri lokacij, zato bi lahko potrdil, da ja, so nujno zlo.
 
DEJAN: Bi z vidika današnjega konzumiranja glasbe rekel, da so številni videospoti tudi pripomogli k vaši prepoznavnosti in popularnosti?
JURIJ: Vsekakor imajo svojo vlogo pri prepoznavnosti in promociji naše glasbe. Kot sem že rekel, spoti so dodana vrednost bandu in vsekakor jih mora band producirati, če ima neke ambicije. Če prisegaš na kakovost objav. Zadnja leta na žalost ni toliko pomembno, da gre za klasičen spot, lahko je video z vaje, raznih priprav … Danes je baje pomemben »content«, vsebina, lahko je to video iz življenja člana banda. Včasih postanejo neki amaterski videi, posneti s telefonom, viralni in dvignejo band v nepredstavljive višave. Ljudje gredo v želji po potrditvi in slavi glede tega v razne skrajnosti, samo to je postalo na trenutke bolj podobno bolezenskemu stanju kot pa kreativnosti. Če že objavimo kaj, smo to mi, pristni ljudje, prijatelji, ki se trudimo nekaj narediti. Zelo dobra promocija so tudi profesionalno posneti koncerti v živo. Če je dobro odigrano, dobra energija, gre v YouTube, kjer ljudje vidijo, kako delujemo v živo. Takrat smo to mi. Damo vse, kar imamo.
DEJAN: Tako, to je tudi pravi (metal) pristop. Metal ni šminka, ni pretvarjanje, metal je življenje in iskrenost. Če daš sebe v celoti v glasbo in besedila, bi bilo zgrešeno, če se z videi ustvari »napačen« poudarek.
JURIJ: Tako je, zato igramo heavy metal. Ne nosimo mask in kostumov, ne hodimo nagi po odru za pozornost in ne želimo biti klovni. Na odru odigramo vse z »jajci« in mislim, da to ljudje začutijo. Kar damo, to dobimo tudi nazaj. Akcija – reakcija. Podobno je v videospotih.
 
DEJAN: Če se ne motim, je Rok Tomšič od Metalsteel nedavno v eni svoji objavi na Facebooku zapisal, da Slovenija ni ravno dežela tisočerih heavy metal bandov, da se ljubitelji trših zvrsti metala pogosteje odločijo za ustanovitev banda. Je zaradi tega vam kot heavy metal bandu na sceni lažje ali težje? Pač zaradi manjše »konkurence«, če lahko sploh govorim o konkurenci v tej zvezi.
JURIJ: Po eni strani imamo srečo, ker smo z melodičnimi vokali nekaj med rokenrolom in metal glasbo, po drugi strani smo zaradi tega izgubili neki del poslušalcev modernega metala, še posebej mladi ljudje so manjšina na naših koncertih. Mogoče tudi zaradi telefonske kulture, da mladi sploh ne hodijo kaj dosti ven. Je pa metal scena v Sloveniji dokaj majhna, znotraj katere imamo relativno veliko bandov in projektov, bivših ali aktualnih, več ali manj so to tudi fani, ki hodijo na koncerte svojih kolegov. Skoraj bi si upal trditi, da je več metal bandov kot obiskovalcev koncertov. Metal glasba je del življenja vseh nas in nekako se vsi medsebojno podpiramo.

 
DEJAN: Meniš, da ste v Sloveniji dosegli že vse, kar se da doseči?
JURIJ: Vedno je prostor za izboljšave. Projekt Cvetličarna je bil za nas prelomnica – zaradi samoorganizacije in »prestižnosti« kluba. Definitivno naš vrhunec v Sloveniji, predvsem zato, ker smo to izpeljali pod svojim imenom. Ob tem smo se veliko naučili in mogoče v prihodnosti zadeve še izboljšamo in povečamo. Pri glasbi je vse mogoče.
 
DEJAN: Kako močno čutite klic tujine? Bi si želeli večji uspeh tudi preko meje?
JURIJ: Predvsem si želimo še več tujine. Radi igramo v Nemčiji, kjer imamo dobro in številčno publiko. Nemci tudi radi poslušajo heavy metal, ga podpirajo in s tem je Nemčija postala naša glavna destinacija. V Nemčiji je odlično poskrbljeno za bande, vsaj mi imamo takšno izkušnjo, deloma tudi zaradi naše booking agencije, ki nam postreže s takšnimi špili, ki so dobro organizirani in promovirani.
DEJAN: Koliko koncertov letno izvedete v tujini oziroma konkretno v Nemčiji?
JURIJ: Težko govorim o nekih številkah, ker gre za posamezne koncerte ali mini vikend turneje. Želimo si več manjših tedenskih turnej, ker imamo svoje službe in družine in je treba vse to uskladiti. Na kratko, deset dobro obiskanih koncertov v Nemčiji bi bilo za nas uspešno leto.
 
DEJAN: Urbana sva že omenila, na naši obletnici ste premierno nastopili z njim v vlogi novega kitarista. Kako se je Urban vpeljal v band?
PRIMOŽ: Po pravici povedano je bil naš nastop na 25. obletnici Paranoida zaradi kadrovske stiske pod vprašajem. Z Urbanom smo bili že v dogovoru o probi, vendar je bil takrat okupiran z zaključevanjem albuma Force of Nature v njegovem matičnem bandu Challenger. Na koncu je imel Urban malo več kot mesec dni časa, da se nauči material za koncert in da se kot band uigramo. V tem času smo videli njegov profesionalni odnos do dela in se spoznali do te mere, da smo postali dobri prijatelji. Urban je hitro postal polnovredni član banda in je velika pridobitev za SkyEye, ne samo kot kitarist, ampak tudi kot avtor, vokalist in ne nazadnje prijatelj. Urban, hvala, da si nas sprejel takšne, kot smo.
DEJAN: Lepo povedano!
 
DEJAN: Nove kadrovske menjave torej niso na vidiku?
SKYEYE: Ne!
 
DEJAN: Od leta 2024 ni več ostalo dosti. Še imate kakšne plane ali ste realizirali vse projekte, ki ste jih imeli v planu za letos?
PRIMOŽ: Letos smo realizirali dva večja projekta, izdajo tretjega albuma preko založbe Reaper Entertainment in koncert ob deseti obletnici obstoja v Cvetličarni. Slednji nam je vzel veliko časa in energije, kar se je kasneje dobro obrestovalo. Posneli smo dva videospota in odigrali nekaj koncertov. Naj na tem mestu omenim koncert, kjer smo nastopili kot predskupina pred Doro Pesch. Na začetku leta smo se ukvarjali z iskanjem novega člana, kar se je odlično izšlo. Na žalost pa se zaradi prenehanja dela z managementom niso realizirali trije festivalski nastopi v poletnem času, kar pa je bilo zunaj naših moči. Za zadnji mesec v letu smo si zadali zaslužen počitek in druženje ob pivu.
DEJAN: Pred Doro ste nastopili na kakšnem festivalu ali na samostojnem koncertu? Kje je to bilo?
PRIMOŽ: Pred koncertom z Doro v Tuttlingenu v Nemčiji na festivalu Honberg Sommer smo nastopili na 25. obletnici Paranoida v Ljubljani in v klubu Kotač na koncertu v okviru kasneje odpovedanega GoatHell Metal festivala v Puli.

 
DEJAN: In kaj bo prineslo leto 2025?
PRIMOŽ: V naslednjem letu nas čaka delo na novi glasbi, ideje že prihajajo od najbolj produktivnega člana Jana, sedaj pa se mu je pridružil tudi Urban. V sredini leta imamo planirano mini turnejo po Nemčiji. Smo v dogovarjanju za koncerte po Sloveniji, kjer se bomo združili s slovenskimi metal bandi, kar pa naj ostane še presenečenje. V osnovi bo naslednje leto posvečeno ustvarjanju avtorske glasbe in koncertom. Seveda pa se bomo trudili tako kot do sedaj, da svojo glasbo predstavimo čim večjemu številu poslušalcev.
DEJAN: Zelo veliko načrtov torej. Upam, da vam vsi uspejo.