DEJAN: V prvi polovici septembra ste bili na promocijski turneji aktualnega albuma Spilling the Astral Chalice. V okviru te turneje ste Sloveniji namenili le en datum. Kako to?
MATIJA: Res je, odpravili smo se na evropsko turnejo pod okriljem Absurde Rituale in Killtown Booking, ki je sovpadala z izidom našega novega albuma. Na turneji smo bili v odlični družbi z angleškimi Carcinoma, ki so postali naši prijatelji za vse življenje. Organizator turneje Slovenije ni vključil, mi pa se z bookingom nismo ukvarjali. Smo pa želeli album predstaviti na domačih tleh in smo zato organizirali release party v Kranju skupaj z bandi Defacement, Gorrch in Thysia. To je bil enkraten dogodek, ki ga vsaj mi ne vidimo kot del turneje. Imamo pa zagotovo namen igrati več koncertov po Sloveniji v bližnji prihodnosti.

DEJAN: Je Slovenija premajhna za ekstremno glasbo, ki jo igrate? Konec koncev niste ekstremni samo zaradi žanra, tudi disonantni pristop prispeva k težjemu razumevanju glasbe.
MATIJA: Glasba, ki jo igramo, je res malce težja od povprečnega metala, ampak se nam zdi, da je privržencev tovrstne glasbe vedno več. V Sloveniji so poslušalci in mediji novi album dobro sprejeli. Oboževalci ekstremnejših metal zvokov so sicer še vedno v manjšini, a obisk takih koncertov je vedno večji.

DEJAN: Kje imate več sledilcev? Doma ali v tujini?
MATIJA: Definitivno več v tujini, čeprav se nam zdi, da je tudi domačih oboževalcev vedno več.

DEJAN: Če pogledate nazaj na aktualno turnejo, kateri koncert se vam je najbolj pozitivno vpisal v spomin?
MATIJA: Teh je bilo kar nekaj, verjetno bi lahko izpostavili Basel, ki se je zgodil na res kul placu v odlični organizaciji. Tudi koncert v Londonu je bil nepozaben, nastopanje v boemskem Camden Townu in pretep vinjenega paraplegika z redarjem med skladbo Forces pač ni nekaj vsakdanjega. Kiel in Regensburg sta imela odlično promocijo, obiskanost in pogostitev. Verjetno lahko omenimo še koncert na Poljskem, ki je bil zaradi pozne potrditve in nenavadnega odnosa promotorja dokaj slab, vendar smo se kljub temu zaradi dobre družbe ob spremljavi glasbe Dragane Mirković imeli odlično.
DEJAN: Kdo je Dragana Mirković in kako bi se lahko izognili neprijetni izkušnji na Poljskem?
MATIJA: Dragane Mirković ni treba posebej predstavljati, saj jo bralci zagotovo že poznajo. Kultna pevka iz Srbije ravno te dni praznuje 40. obletnico glasbene kariere. Situacije, kot je bila na primer ta na Poljskem, pa so velikokrat neizogibne. »Last minute« potrditve so stalnica in takrat moraš biti pripravljen na vse. Pomembno je, da kljub vsemu odigraš koncert profesionalno in samemu sebi ustvariš dobro atmosfero, da tudi take izkušnje niso zares neprijetne.

DEJAN: Kateri pa je bil najbolje obiskan?
MATIJA: Regensburg je imel super vzdušje, organizacijo in publiko, dvorana pa je bila nabito polna. Odlično družbo so nam delali še Kriegszittern in Nahtmar.
DEJAN: Aha, torej niste bili vse skozi v družbi istih bandov?
MATIJA: Vse koncerte na turneji smo odigrali skupaj s Carcinomo, v kakšnih klubih pa so se nam pridružili tudi drugi bandi. Omeniti gre tudi odlične Dead Void, ki so z nami delili oder v Kopenhagnu.
 
DEJAN: Siderean ste v Sloveniji mala glasbena oaza. Kako posebne pa se počutite (doma ali v tujini), ko si delite oder z drugimi bandi?
MATIJA: Predvsem se počutimo posebne na soundcheckih, ker imamo po navadi največ robe in se kdaj kakšnemu tonskemu mojstru pred očmi kar stemni, ko prešteva, koliko DI-jev bo potreboval.

DEJAN: Obstaja kak band, po katerem se zgledujete?
MATIJA: Teh bandov je kar nekaj. Zadnji dve leti je v bandu prava Thantifaxath in MF Doom mrzlica. Verjetno pa so na nas imeli največji vpliv, vsaj med metal bandi, Gorguts, Morbid Angel, Artificial Brain, Ved Buens Ende, Virus, Voivod, Morbus Chron, Obliteration, Mastodon, Cosmic Putrefaction … In še bi lahko našteval.
DEJAN: Prav prijeten seznam.

DEJAN: Pričakoval sem, da vas bom vse videl na novembrskem koncertu Ulcerate. Midva sva se pozdravila, za druge pa nisem siguren, ali sem jih kje zagledal. Ni to po vašem okusu?
MATIJA: Ulcerate imamo radi vsi v bandu. Trije smo se koncerta udeležili, dva pa se koncerta zaradi čira na želodcu nista mogla udeležiti.
DEJAN: Uf, zveni resno. Sta že okej?
MATIJA: Kar te ne ubije, te okrepi.

DEJAN: Sicer redno obiskujete koncerte? Kje pogosteje: doma ali v tujini?
MATIJA: Nekateri jih obiskujemo več, nekateri manj. Večinoma zahajamo na manjše koncerte doma, a se za kakšno posebnost zapeljemo tudi čez mejo.
 
DEJAN: Bi želel katerega izpostaviti? Recimo tvoj najljubši koncert letošnjega leta na domačih in tujih tleh.
MATIJA: Na domačih tleh Abyssal, Ulcerate, Cynic, Ossuary ter Replicant & Anachronism kombo. Tudi naši bandi ustvarjajo nepozabne dogodke, zagotovo Human Host Body in Nefarious Vermin s svojima setoma na Tolminatorju, Green Crack v Gromki ali pa Zhlehtet Roka Zalokarja v Prulčku. Na tujih tleh pa definitivno koncert Current 93 v Pragi. Nepozabno doživetje.

 
DEJAN: Siderean ste preko enega (ali več?) članov povezani z društvom Eolith Productions, ki v zadnjem času organizira koncerte v Kranju. Si oziroma ste kot band zaradi teh izkušenj dobili kakšen drugačen pogled na sceno?
MATIJA: Eolith Productions sva Jan in jaz. Namen organizacije je, da pripeljemo kakšen band, ki bi ga radi videli v živo in se drugače pri nas ne bi ustavil. Cilj je tudi organizacija dogodkov s kakovostno vsebino in da metal v kranjskem Trejnu spet zaživi. Zanimivo je, da na kranjski Trainstation SubArt kdaj pride več ljudi iz oddaljenih krajev in tujine kakor na primer iz okoliških krajev ali mest. Najbolj pogrešamo lokalne obiskovalce, vendar skušamo z zanimivimi paketi nastopajočih in s prostimi vstopi za mlajše od 18 let v lokalno sceno vdahniti več ognja. Se sicer zavedamo, da organiziramo koncerte bandov, ki v mainstream metal svetu niso najbolj znani, so pa vsi na svoj način posebni in imajo v underground sceni svoje mesto. Zdi se mi, da ta »obskurni« underground dobiva vse večjo prepoznavnost tudi pri nas, upamo pa, da se ta »kuga« še bolj razširi.
DEJAN: Potrjuješ moje izkušnje. Danes je treba biti na obrobju ali s ponudbo manj popularnih vsebin dokaj iznajdljiv, da napolniš dvorano oziroma zaslužiš dovolj, da se dogodek pokrije. Pri tem je zagotovo treba gledati v prihodnost in prost vstop za vse pod 18 let je odličen pristop. Meniš, da se že poznajo rezultati?
MATIJA: Za zdaj rezultatov še ni videti, mladi so še vedno v manjšini, ampak upamo, da se to v prihodnosti spremeni.
 
DEJAN: Čeprav gre marsikatera turneja kakšnega večjega metal banda mimo Slovenije, je koncertno dogajanje pri nas še vedno na izredno visoki ravni – tako z vidika kakovosti kot številčnosti. Meniš, da je slovenska publika morda že nekoliko razvajena? Imamo preveč koncertov?
MATIJA: Koncertno dogajanje je kar pestro. Imamo super klube in organizatorje, Dirty Skunks in Earsplitter zadnje čase pripeljejo vedno več draguljčkov. Mitja Kralj (Kiborg Spužva Booking), Kvlt of Seitan, boysi iz Postojne itd. vozijo k nam res dobre bande, zelo pa pogrešamo Nemesis Booking. Osebno se ne bi branili še kakšnega kul death/black metal paketa, ampak morda bi bilo to že preveč. Oktobra je bil na primer teden, ko je bilo naenkrat kar preveč koncertov, ampak dokler ljudje obiskujejo te koncerte, ni prehudo.
DEJAN: Se ti torej zdi dobro, da bolj ali manj vsak mladinski center malo večjega mesta prireja koncerte? Ali ta razdrobljenost škodi ravno njim, medtem ko imamo obiskovalci izbiro?
MATIJA: Načeloma se mi zdi, da bolj primanjkuje tistih koncertov, kjer je aktivna mladina in nastaja lokalna scena z lokalnimi bandi. Takšna gibanja potegnejo za sabo še nekaj več ljudi, ki pridejo tudi na druge koncerte. Pri nas na zgornjem Gorenjskem nimamo več nobenega prizorišča in bi bilo včasih prav super, če bi se spet kaj dogajalo na Bledu ali v okolici.
DEJAN: Si že poskusil tam s kakšnim koncertom? Ali sploh ni več lokala, kjer bi tega lahko izvedel?
MATIJA: Pred leti smo uspeli organizirati več DIY dogodkov v George Best Back baru na Bledu, ki so bili kar legendarni. Zadnji koncert, ki smo ga poskušali organizirati tam, je bil Escarnium, Venomous Breath, Teleport in GMB v baru Kult, oktobra 2016, ampak smo ga morali zaradi nasprotovanja domačinov, ki so sklicali tudi krizni sestanek, prestaviti na Trainstation Subart. Kdo pa ne bi imel v lastnem kraju dogodka z naslovom Funeral Rites?!

DEJAN: Vrniva se k vaši glasbi. Tokrat ste kar izdali album, brez predhodnega EP-ja. Verjamem, da ste s prvim EP-jem tipali teren, a bom vseeno vprašal. V bodoče lahko od vas pričakujemo samo še celovečerce?
MATIJA: V resnici niti prvi EP, ki je samo demo kaseta, ni bil planiran za izdajo. Demo Sidereal Evolution je bil izdan ob novem začetku in rojstvu Siderean, ki je opozoril na prihod prvenca. EP-jev se po mojem mnenju dandanes ne splača več izdajati, ker so hitro spregledani v vedno večji poplavi izdaj, založbe pa se jih tudi izogibajo. Če že, se bolj splača izdati DIY demo kaseto in jo promovirati preko čim več kanalov, ali pa izdati split s kakšnim sorodnim bandom. Zaenkrat nimamo planov, da bi v prihodnosti izdajali še kaj drugega kot celovečerce, ampak kdo ve.
DEJAN: Hm, zanimivo. S kolegom sva imela menda lani enkrat debato ravno okoli EP-jev. Ker ima tudi on band, se mi je zdela njegova izjava še toliko bolj pravilna. Menil je, da so EP-ji priljubljeni, ker so zaradi svoje kračine za publiko »lažje dostopni«. V smislu: hitreje potegne. Kaj meniš na to? Je to nekaj, kar velja samo za mainstream?
MATIJA: Za določene bande format EP deluje odlično, kratko in jedrnato. Bandi, kot so Bolzer, Voidspawn in Fluisteraars, imajo odlične kratke izdaje. Ne vem pa, ali so zares bolj dostopni za publiko, ker če posnameš 15 do 20 minut kompleksne glasbe, je to še vedno lahko zalogaj. Zavoljo promocije in dostopnosti so zato izdaje singlov, videospoti in podobno. Tudi z vidika financiranja – za manj glasbe imaš enako visoke stroške. Če bi EP res bolj potegnil, bi bil verjetno bolj v ospredju in tudi založbe bi ta format veliko raje izdajale.

DEJAN: Kaj je po tvojem glavna razlika med obema albumoma?
MATIJA: Spilling the Astral Chalice je po eni strani nadgradnja predhodnika Lost on Void’s Horizon. Songwriting je veliko bolj reprezentativen in sproščen, kar se pozna pri igranju komadov v živo. Ena glavnih razlik je tudi dinamičnost albuma. Tu gre izpostaviti pesmi Emerald Age in To Build Ruins, ki na vso anksioznost dodata še občutek melanholije.
DEJAN: Zanimivo, da si izpostavil najkrajši in najdaljši komad albuma. H kateremu se boste bolj nagibali v bodoče? Ste lahko Siderean sploh »kratki in jedrnati«? Bi to sploh še bili Siderean, kakršne poznamo zdaj?
MATIJA: Ne vem, ali je res dolžina pesmi tista, ki nam daje identiteto. Sonična popotovanja so res del naše glasbe, a tudi ta so lahko včasih krajša. Pesem The Sacred Sea odlično deluje v krajši obliki, mogoče celo še boljše od drugih. Kdo ve, kam se bomo nagibali, pesmi same narekujejo dolžino, ne mi.

DEJAN: Imate za prihodnost odprt kak projekt?
MATIJA: Marsikaj se kuha za naslednje leto, vendar vseh planov še ne moremo razkriti. Medtem pa že nabiramo material za nov album.