DEJAN: Začniva na začetku, začniva …
MIJO: Samo moment, saj ne bo o letnicah, ker nimam pojma. Za začetek 80-ih še nekaj vem, potem pa me ne sprašuj več.
DEJAN: Ne, ne bom dosti o letnicah. Mislim, da zaradi tega ne bo problema. Torej, začniva na začetku, začniva pri imenu. Torej, čeravno zveni vprašanje povsem banalno, zakaj Pomaranča?
MIJO: Hja, zakaj Divlje Jagode in zakaj Sneguljčica? Sigurno je zadaj neki latentni navdih Peklenske pomaranče, ki je takrat razsvetlila neko družbeno shemo in socialno stanje, ki ga knjiga opisuje. In nekako je šlo skupaj z idejo rokenrola. Tako da, zakaj pa ne?
DEJAN: Torej je šlo za neke vrste navdih, ki je hitro postal všeč.
MIJO: Tako je.

DEJAN: Pomaranča ste nastali leta 1979. Kdo je bil glavna gonilna sila oziroma kdo se je spomnil ideje, da bi ustanovili band?
MIJO: Po tem, ko sem s pevcem Tonijem Krašovcem posnel single za Grive, kar je bil njegov oziroma tudi moj prvi band, so se stvari malo razpustile. In nato mi je Toni rekel, da naj naredim svoj band, da naj združim nekaj svojih domisli. Tudi Domicelj mi je svetoval enako, saj je bilo takrat z Grivami že skoraj konec. No, jaz pa sem bil takrat še mlad, neoborožen, imel sem veliko informacij, in hotel sem dobre člane, dobre kvalitetne muzičarje. Kar koli je bilo dobro, sem hotel zagrabiti. In tako smo se potem nekako nabrali.

DEJAN: S pomočjo informacij s spleta sem izračunal, da si bil ob ustanovitvi Pomaranče star 27 let. Bo držalo?
MIJO: To bo preveč. Zdaj sem 66. Sam kot rojstvo Pomaranče vedno razumem leto 1980. Pred tem smo sicer že imeli kakšno vajo do novega leta, a smo se v glavnem še lovili. Zato se lažje oprem na leto 1980. Koliko sem bil torej takrat star, če sem letnik '58?
DEJAN: 22. Če bi bil torej danes še enkrat star 22 let, bi se znova odločil za Pomarančo?
MIJO: Ja, ja, ja. Za te prijatelje, s katerimi smo doživeli toliko življenja. Pomaranča je kot kak family band, konec koncev odnosi niso bili samo glasbeni in profesionalni, bili smo pravi frendi. Z njimi sem lepo korakal skozi življenje.

DEJAN: Pomaranča ste bili v 80-ih v Sloveniji zagotovo veliki. Kako sam vidiš vašo vlogo v tistem času? Si morda opazil, da ste neposredno vplivali na kak band?
MIJO: Takrat smo tako hitro rastli, da nisem imel časa razmišljati o tem. Mi smo delali svoje in se pri tem nismo ozirali na nikogar. Iz tega se hitro razvije tista slovenska tekmovalnost. Z nikomer nismo tekmovali. Tudi Beethoven ni z nikomer tekmoval in mu nič ne manjka. Z današnjimi očmi se mi zdi, da smo imeli plašnice na očeh in smo delali točno to, kar smo želeli. In to smo počeli z velikim navdušenjem. Z velikim navdušenjem smo delali hrup, kontrolirani hrup. Včasih smo zaradi tega morda imeli težave s prostorom za vaje, a smo se vedno nekako znašli.

DEJAN: V intervjuju za Paranoid iz leta 2001, v katerem sta sodelovala Franc in Marko, sem prebral, da ste po vsaki izdaji albuma v 80-ih na polno koncertirali. Iz tega sklepam, da s takratno oblastjo niste imeli nikakršnih težav? Se je čutilo kaj represije?
MIJO: Kdo bi nas pa lahko zmotil v tem, kar smo počeli? Če se mogoče oziraš na komad Uniformiranci, imam občutek, da smo imeli takrat mogoče več svobode kot zdaj. Ali imaš v mislih kaj drugega?
DEJAN: Čisto tako na splošno. Pred kratim sem bil recimo na koncertu Laibach, ki se jih zaradi militantnega stila vedno povezuje s tem, da so družbeno in sistemsko kritični, zaradi česar naj bi imeli težave s takratno komunistično oblastjo, kar pa sploh ni res. Torej, danes, ko se komunizem do določne mere izredno kritizira, pa pustiva pri tem vojne zločine ob strani, mi je vedno znova zanimivo, ko slišim, da takrat dejansko takih težav ni bilo. Vsaj ne za bande.
MIJO: Ravno sem te želel prekiniti in ti olajšati misel. Po mojem so bili takrat zlati časi.
DEJAN: Tako sem tudi jaz sam stvari doživel. Navzven je bilo videti malo strožje, ampak v osnovi pa smo lahko počeli, kar pač smo.
MIJO: In še nekaj je. Zagotovo je bila situacija po Sloveniji drugačna. Drugačna v Mariboru, Celju ali Ljubljani. Tukaj smo bili drug drugemu bolj na očeh. Tako tisti, ki smo pizdili, kot tisti, ki naj bi bili napizdevani.

DEJAN: Greva čez meje Slovenije. Kaj pa v okviru nekdanje skupne države? S kom ste se takrat družili, koncertirali?
MIJO: Mi smo spadali pod RTB produkcijo Beograd. Poleg tega je bil naš promotor Toni Sabol, ki je bil takrat v Jugoslaviji zelo močan in je k nam vozil velike bande, kot so recimo Motörhead. Kako je prišlo do sodelovanja, nisem več povsem prepričan. Ali sem mu jaz dal naše posnetke ali je on mene poklical. Poleg tega je videl v revijah, kako smo bili našemljeni oziroma oblečeni, da ne bom žaljiv do lastne preteklosti. In on nas je potem peljal v Beograd in Zagreb, vse je šlo prek njega. Lahko rečem, da so to bili kraljevski časi. Zraven nas je pa želela še kdaj imeti kakšna televizija, tako da smo sredi noči zavzeli studio v Novem Sadu, ko je bil prost, da smo lahko snemali. Tam smo enkrat tudi sredi dneva igrali en open air špil. Po tretji plati mislim, da smo imeli enega promotorja, ki je bil blizu Divljih Jagod. Ko so se vezi med njimi zrahljale, jih je navezal z nami. Moraš vedeti, da smo se včasih dosti bolj sprehajali po Jugoslaviji. RTB se je recimo takrat želel postaviti s heavy metalom in nam je uredil kar fine nastope.

DEJAN: O knjigi Yugoslav Hard Rock and Heavy Metal Discography (1980–1989), ki jo je napisal Dejan Ilić, sva se pred intervjujem že pogovarjala, zato je vprašanje, ali jo poznaš, odveč. Em …
MIJO: Ilke je tudi mene kontaktiral, da mu nekaj napišem. Seveda ni rabil besedila v slovenščini, tako da smo potem naredili kvaliteten prevod. Sam se pač nerad izražam v jeziku, v katerem se ne počutim povsem domače. Imam pa dovolj spoštljiv odnos do jezikov, da se tega ne grem. Zato se raje zatekam k slovenski besedi, da boljše teče in povem res, kar mislim.
DEJAN: Pa saj, po načelu, če nekaj delaš, delaj to v redu, se mi zdi čisto okej.
MIJO: Tako. No, na cesti me sicer nihče ne bo ukradel, hehe.

DEJAN: Od knjige k filmu. Lep povzetek takratnega dogajanja predstavlja dokumentarni film Železne stopinje. Kaj meniš o tem? Si zadovoljen z vlogo, ki je bila v filmu dodeljena Pomaranči?
MIJO: Naj najprej povem, da s tem filmom jaz nimam ničesar ustvarjalnega. Prijazno vprašanje, ampak se počutim nepoklicanega, da bi sodil o tem, kar je nekdo naredil in si to zamislil. In je prav tako, kakor si je zamislil, malo nerad pa na to odgovorim. Sem pa zadovoljen s tem, kako je.
DEJAN: Kje je potekalo snemanje tvojega oziroma vašega dela?
MIJO: Če si opazil, so snemali vsakega posebej. Mene so posneli tukaj, v mojem stanovanju. Cela ekipa je bila tukaj, k sreči kvadratura ni mala.

DEJAN: Pomaranča ste že nekajkrat razpadli, prenehali delovati oziroma samo pavzirali. Zdaj spet delujete. Je za to v glavnem kriva lanska 45. obletnica?
MIJO: Za to je v največji meri odgovoren Denis Brnčič, ki se je zelo počasi lotil me prebujati. Najprej me je nagovoril, da bi posnel en solo za band Bogunov. In tako sem se začel na novo glasbeno sprehajati iz stanovanja. S Pomarančo smo namreč stali že 12 let, potem pa je naenkrat vletel nastop na festivalu v Laškem. Rabili smo en mesec vaj, da smo se prebudili, medtem pa je Denis tudi zrihtal novega pevca, tega našega Matica. No, potem je prišel covid.
Pred kratkim sem tudi prek Denisa spoznal novega klaviaturista Petra, ki je fenomenalen. Kakšna sreča, da sem srečal tega človeka. Klaviature so zame že od nekdaj zelo pomembne. Po mojem smo vsi solisti, jaz ne rabim ritmažev, vsak naj bo solist na svojem instrumentu. Egoist, če želiš. Stvari naj bodo zahtevne, ne dolgočasne. In tako smo obudili dva komada, in sicer Peklenska in balado Vse pesmi kličejo za njo.
Ampak že ta Peklenska je res peklenska. Če jo boš poiskal na spletu, boš slišal, da se vrti za pol tona prehitro. Ne vem, kako to deluje, a pride do neke deformacije, da se posnetek predvaja za pol tona prehitro in pol tona višje.

DEJAN: Usoda je že dvakrat močno udarila po Pomaranči. Se je bilo po smrti nekdanjih članov banda in prijateljev težko znova zbrati?
MIJO: Ne bom rekel, da sem bil v neki apatiji, ampak tisto stanje je trajalo kar nekaj časa. Tudi nisem vedel, kako naj se obnašam, ker pred tem še nisem bil v taki situaciji. Veliko sem razmišljal, nakar je v tem času Denis skuhal obletnico za 45 let. Lakota po teh dveh možeh, ki ju ni bilo več, se je manifestirala, tako »kaj pa naj«. Tudi mene enkrat ne bo. A pomembno je, da se spominjamo ljudi in časov, ko smo bili skupaj.
DEJAN: Se strinjam. Če bi bilo možno, katero postavo Pomaranče bi znova postavil na oder ali šel z njo v studio?
MIJO: Ne vem. Kakšne norme pa naj bi pričakoval, se sprašujem. In potem me zavedejo spomini na takratno mladost. Zato res ne vem. Mogoče bi moral vprašati, katere čase bi rad spet podoživel. Ampak ne. Imam neko miselnost, da ne bi šel niti za en dan nazaj, niti na včeraj. Vem, kaj je bilo, in ne zanima me, kaj bo jutri. To je lajf. To je življenjska moč, ki te poganja. Pa tudi ni tako hudo, da bi se moral spominjati na ne vem kaj.

DEJAN: Plošče Orange III nikoli nisi štel kot del vaše diskografije. Kaj se je dogajalo v tem obdobju, kdo je bil Šeki, ki je ploščo odpel?
MIJO: RTB je želel plato, producent nam je pripeljal pevca, tega Šekija. Jaz sem prišel iz Londona, kjer sem bil pred tem štiri mesece, dobili pa smo se na RTB-ju v Ljubljani. In čeprav so tam vrteli narodnjake, so želeli, da še mi nekaj naredimo. Na koncu so nam iz tega naslova poslali dve srebrni plošči, kar je bilo v jugoslovanskem merilu nekaj velikega, čeprav ti ne znam točno povedati, kaj je treba narediti, da to dosežeš.
Torej, da se vrnem k snemanju. Po navadi smo glasbeniki vedno v podrejenem položaju in hodimo od založbe do založbe ter prosimo, ali lahko kaj posnamemo. No, tokrat pa je založba nas prosila, da naredimo plato. In tako je oni iz Bosne našel tega Šekija, potem pa smo bili še Marko, jaz, pa bobnar od Na lepem prijazni; kvartet smo bili. Pri snemanju je potem pomagal še klaviaturist od Belih vran. No, in tako smo nekaj naredili. Sicer je bilo okej, ni pa bilo tistega dinamita kot na prvi ali drugi plati. Pač v smislu, mi smo nekaj naredili, oni pa bodo prodali, kolikor boste prodali. So se tudi oni navadili na nas.Škoda, ker si nisem izmislil česa bolj domiselnega. Pa saj je v redu material. Je spomin slike tistega časa.
DEJAN: Pa so bili ti komadi prej kakor koli pripravljeni, ste jih že prej imeli?
MIJO: Ne.
DEJAN: Čisto nič? Šli ste direkt v studio in to je to?
MIJO: Saj smo prej vadili, ampak zares se je začelo z dogovorom s Kovačičem na RTB Ljubljana. Ko smo dobili potrditev, da bo vse plačano, smo začeli.
DEJAN: Kako dolgo pa je ta proces nastajanja plošče dejansko trajal? Mesec? Dva? Ali dlje časa?
MIJO: Ja, ja, bilo je dlje časa. Jaz nikoli nisem bil pod pritiskom, nikoli nisem delal ničesar na silo. Takrat je konec. Vedno sem moral biti razpoložen. Malo smo se tudi tipali z onim pevcem, ne? On je bil pa tudi pravi profič in je kar zagrabil in pokazal, kaj zna in na kaj lahko pri njem računamo. Napisal je tudi nekaj tekstov v srbohrvaščini ali bosanščini, tako da je on avtor tega teksta, medtem ko sem jaz par komadov naredil v angleščini. Nisem pa mogel od njega zahtevati, da stvari napiše in odpoje v slovenščini. Tako da s tega vidika je ona prejšnja Pomaranča naenkrat umrla oziroma bila na »stand by«. Mislim, da sem se suvereno odločil, da tega ne izpostavljam.

DEJAN: Je kaj resnice na zgodbah, da je PGP RTB vaš prvenec večkrat skrivaj ponatisnil, da bi se izognil plačilu zasedbi?
MIJO: Ne vem, kako to, da si mene to vprašal, ker sem jaz najbrž zadnji, ki bi izvedel, ali je kar koli od tega res. To pa moraš vprašati koga drugega. Je pa res, da je bilo včasih v Jugoslaviji vse bolj »kavbojsko«. Marsikaj je bilo dokaj ležerno. Ampak to je moje ugibanje, tega ne morem trditi.

DEJAN: Grive si že sam omenil. Prvotni pevec zasedbe je bil Tone Krašovec, s katerim sta pred tem izdala single z zasedbo Grive. Zakaj je Tone zapustil projekt/kaj se je zgodilo z Grivami?
MIJO: Ko sem jaz prišel v kontakt z njim, se on ni več šel »bandovstva«, a sem ga s svojo voljo in gorečnostjo nekako prepričal, da je naredil še dva komada. Sem mu rekel, da jih narediva, da jih bom imel jaz vsaj za spomin.

DEJAN: Vrniva se k lanski obletnici. Če sem prav razumel, je bil Denis tista prava gonilna sila?
MIJO: Tako je.
DEJAN: Kako se je zbrala lanska postava? Je bil spet Denis tisti, ki je vse organiziral?
MIJO: Tudi, tudi. Mislim, saj veš, kako so te zadeve. Vsi so vpleteni, vsi vse vedo, a na tistega enega pa ne moreš s prstom pokazati. Torej prek basista smo izvedeli za bobnarja, ker sta bila že prej prijatelja. Klaviaturist je bil tako Tomaž Žontar, jaz sem potem odkril Edija Žorža, drugega kitarista. Ali sem jaz drugi kitarist, saj ne vem, hehe. Namreč zmeraj rečem, da sva ekvivalentna. Jaz ne rabim ritem kitare, mi rabimo dva solista. Je pa zanimivo, Edi je igral v Pomaranča cover bandu. Pred leti so me klicali in vprašali za dovoljenje, imenovali pa so se Madbringer, po našem drugem albumu. Kopirali so celo naš logotip, vse je bilo zelo detajlno izdelano, z veliko energije in veselja, odlično, no.

DEJAN: Da narediva malo reklame za koncert v Orto Baru. Zasedba, ki bo prihodnji teden stala na odru, se je pa tudi spet spremenila. Zaenkrat je to to, kar se tiče postave? Omenil in pohvalil si že klaviaturista Petra.
MIJO: Ja, ta je zadnje presenečenje, sem še sveže pod vtisom tega. Drugače je pa zdaj to zaključena posadka, za katero je trajalo dosti časa, da se je postavila, in sicer s previdnostnimi ukrepi. Ko povabiš nekoga v familijo, ga je pač treba malo podrobneje pod kožo pogledati, da ne dobiš aliena v vesoljsko ladjo.

Na tem mestu je najin pogovor potekal že skoraj eno uro, zaradi česar je Mijo predlagal krajši premor za požirek vode in cigareto. To si je privoščil na balkonu, kamor sem ga tudi spremljal in kjer sva izmenjala nekaj filozofskih in manj filozofskih misli o tem, kje smo danes v primerjavi s tem, kjer smo bili, in kam nas bo to odneslo.


DEJAN: In sva nazaj. Miselni preskok. Kaj veš o kraji vašega profila v Facebooku?
MIJO: Denis bi ti to znal razložiti, jaz s tem nimam nič. O tem niti nimam informacij. Če gre kje kaj narobe, a se mene ne tiče, se pravi nihče ne pride k meni trkati na vrata, se jaz s tem ne ubadam. Jaz imam drugo delo pri tem »institutu«.
DEJAN: Razumem. Po navadi je v bandu nekdo zadolžen za to, ti si pa zadolžen samo za glasbo, socialne medije pa nadzoruje nekdo drug, in to je to v osnovi.
MIJO: Povsod imam sicer moč, a mi je ni treba uporabljati, hvala bogu. Dokler smo vsi normalni, se lahko pogovarjamo brez žuganja. Smo pa vmes na Denisov predlog zaščitili naš logotip in ime, ker prej tega nikoli nismo.

DEJAN: Dajva torej povzeti. Kdo bo, poleg tebe seveda, 18. aprila stal na odru?
MIJO: Pevec Matic Nareks, basist Jani Lah, ki je tudi sveža kri. Odličen basist. Potem je tu še bobnar Damjan Paljk, ki je v preteklosti že igral z nami, in sicer na televizijski oddaji Dragana Buliča je z nami zaigral dva komada. Ne spomnim se imena oddaje, na nacionalki je bila. Takrat slučajno ni bilo Bobata, ki je tudi malo bil, malo ne, in se je bilo treba znajti. Koga imava še? Seveda, klaviaturist je Peter Smrdel. In seveda še Edi Žorž. Tako da zdaj nas je šest.

DEJAN: Načrtujete za aprilski koncert v Orto Baru kakšno presenečenje, ki ga na tem mestu že lahko izdaš?
MIJO: Malo je spremenjen repertoar. Izpostavil bi recimo komad Peklenska, ki je močno klaviaturski in ga zdaj lahko spet izvajamo. Prvotno je komad na klaviaturah igral Mitja Petrovič, takrat eden najboljših, veš, ona čvrsta odločna roka, tehnično sposoben kot svinja, ampak ne brez jajc. In hvala bogu sem zdaj naletel na Petra, ki mu vse to uspeva.

DEJAN: Če še dalje pogledujeva v prihodnost … Lahko od vas pričakujemo kak nov studijski izdelek? V načrtu verjetno ni nič?
MIJO: Predaleč pogledujeva v prihodnost, hehe.

DEJAN: Kakšno vlogo je v vašem »comebacku«, če lahko temu tako rečem, imel single Vse pesmi kličejo za njo?
MIJO: Ta single je bil v domeni lanske postave, s katero smo izvedli obletnico. Single je izbor skupne odločitve, meni pa je bilo pomembno, da paše pevcu Maticu. Ampak – pesem ni iz trte izvita, pesem ima težo, meni je pomembna. Nočem reči, da je balada, ker je to zame obremenjujoč pojem, ker pač vsi vemo, kaj je balada. To je pesem, ki te strese, je močna. Morda bo kdo zanjo našel boljši izraz, a zame je čustvena izpoved. Ker na splošno nerad uporabljam besedo »ponosen«, je tudi tokrat ne bom, a lahko pa rečem, da tako rekoč »gorim«, ker smo jo še enkrat naredili. Spet se me je dotaknila, in to močno, močno. In tako sem se spomnil na tiste čase, ko smo imeli v 80-ih vaje v centru Ljubljane. Nekdo je imel rojstni dan, nakar smo se ga po vajah malo nažingali, navili feršterkerijo na polno in zraven sem jokal kot otrok. Ko se enkrat samega sebe dotakneš, in sicer tako nenačrtno, je pa res nekaj. Koliko časa me je ta pesem čakala, da zdaj v meni spet prebudi tiste občutke. Je malo tragična, žalostna. Jaz ji rečem, da je slovenski sevdah.
DEJAN: Če se smem vrniti k debati na balkonu, je po mojem to to, kar poslušalec čuti. Tu si bil ti oboje hkrati, izvajalec in poslušalec. Oba pola, naenkrat.
MIJO: S tem, da sem jaz vse to v vsaki besedi videl. Slike, film. Ali jo kdo drug tudi vidi na tak način, ne vem, je pa pesem všeč marsikomu, ki nima veze s heavy metalom. Je malo pop, a nič za to. Lepo sem jo zložil. Je pa res, da ne vem, ali bi jo igrali, če ne bi bilo Edija. Posneti sta dve kitari in tako želim pesem tudi predstaviti, sicer nima smisla. Imaš clean kitaro in »rezanje«, sam tega ne moreš izvesti.

DEJAN: Ali morda razmišljate o ponatisu svojih starih albumov? Ti tudi postajajo vedno redkejši.
MIJO: Pa saj so. Peklenska je bila na novo izdana. Pa Takoj se dava dol in mislim, da Madbringer tudi. S tem, da se sliši, da je produkcija na novi plati precej boljša.
DEJAN: To je bil mastering na novo narejen?
MIJO: Ja. To je delal Martin Žvelc. Neverjetno mu je ratal nabriti ta moderni zvok, res ne vem, kako. Pesmi imajo dosti večjo moč.
DEJAN: No, če je tako, potem bo te zagotovo možno dobiti na koncertu?
MIJO: Preveč vprašaš, a verjetno že.

DEJAN: Naslednje vprašanje sta mi podtaknila kolega, ki sta zelo velika fana. Poglejva spet v prihodnost in si teoretično predstavljajva festival jugoslovanskih heavy metal bandov. S katerimi bi si želel deliti oder in zakaj?
MIJO: Predvsem bi moral imeti pregled, kaj v Jugoslaviji pa je, kakšen je bazen muzičarjev v tem prostoru. Tako da ti težko odgovorim, kakšen je torej nabor.
DEJAN: Če ti torej lahko jaz predlagam dva banda, in sicer Divlje Jagode in Karizma – bi si znal predstavljati malo turnejo s tema bandoma? Ljubljana, Zagreb, Beograd?
MIJO: Karizma, res ne vem, kaj to je, žal. Z Divljimi Jagodami pa imamo decembra koncert v Cvetličarni.
DEJAN: O, tega pa nisem vedel. Vroča novica.
MIJO: Ja, in vmes bo še Kranj. Tako da bosta letos še najmanj dva koncerta.

DEJAN: Načeloma zadnje vprašanje: Kako dolgo bo še obstajala Pomaranča?
MIJO: Znaš ti odgovoriti? Kaj predlagaš?
DEJAN: Uf … Na podlagi prispevka Iz zakladnice: Ali bom čez 20 let lahko šel na koncert Judas Priest? se je na podobno temo razvila debata na našem forumu. Eni bandi so tako veliki, da so postali institucija. Zadaj pridejo mladi glasbeniki in peljejo band dalje. Vprašanje torej je, ali je to še zmeraj tisti band ali to ni tisti band, ali je to že cover band samega sebe.
MIJO: Razumem, poznam to vprašanje, ki si ga zastavljam. Bega me opisnik »cover«. Do kod je band band, kdaj pa nima več stopnice in stopi v »cover«. S tem se ubadam že zdaj, saj sem edini od Pomaranče, in o tem se pogovarjam s trenutnimi člani zasedbe. Nočem, da razmišljajo, da so cover band. Ker ko bom to začutil, bo v meni padla napetost in Pomaranča se bo v meni razvodenela. Vprašanje je, kdaj se bo to zgodilo, a nevarnost zagotovo obstaja. Jaz se pa ne grem »cover«. Naj se torej naučijo deliti čustva, zanetimo požar, če se le da, tako da bomo čustveni.
DEJAN: Se pravi, Pomaranča bo, dokler bo ostala ljubezen do glasbe.
MIJO: Ja. Dokler se ne bo pojavil kakšen kamen spotike.
DEJAN: To je torej to. Hvala ti za prijetno preživeti dve uri.
MIJO: Hvala tudi tebi.