DEJAN: Kako se je rodila ideja za Kamro?
N.K.: Rojena iz ideje o ideji, ki je nastala z željo po odkrivanju novih zvočnih, kitarskih prijemov. Pot je začrtal M.D., ko je napisal in posnel osnutek, za potem kasneje imenovani komad Oozing the Thirteenth Hour. V času covida je tako začel nastajati material za projekt, h kateremu me je M.D. povabil, in začel je nastajati EP Conversing with Ghosts. Projekt z imenom Pustota je med ustvarjanjem logotipa postal Kamra, saj je prejšnje ime uporabljalo že par drugih skupin. Iz neke prostorne osame v prostorsko omejenost. Ime je lepo sovpadlo z občutkom, ko te prostor utesnjuje, ampak vseeno daje udobje v svoji majhnosti.

DEJAN: Verjetno se ni bilo težko odločiti, da se iz prvotnega dvojca razvije peterica?
N.K.: Nekako ni šlo sploh za neke odločitve, ampak popolno spontanost. Ker imam poškodovano uho, si sploh nisem predstavljal, da bom kadar koli lahko še pel v živo. Po približno osmih letih težav sem prišel do kompromisa, da vsaj studijsko lahko pojem brez nekih posledic (tinitus, vrtoglavica, hipersenzitivnost ipd.). Vseeno je po tihem v meni gorela želja, da bi poskusil peti na vajah, in na moje presenečenje je bil D.K. pripravljen poskusiti. Tako smo, brez pričakovanj, imeli vaje, na katerih se je pridružil še L.B. in kasneje potem še J.B. Z vsako vajo smo se bližali odru in tako postali peterica. Do konca življenja bom hvaležen, da so mi dali to priložnost, ne da bi prej postavili neke cilje, pričakovanja, band, karkoli. Bila je samo glasba in igranje in iz tega je potem nastal kvintet, ki se je podal na oder in sklenil skupaj spisati album. Zaradi njih lahko danes znova igram in pojem v živo. In upam, da se moji hujši problemi z ušesom ne ponovijo več.
DEJAN: Držim pesti zate!

DEJAN: Kolikor poznam posamezne člane banda, ste si zapisani dokaj različni glasbi oziroma glasbenim žanrom. Kateri band vam pri ustvarjanju predstavlja največji vir navdiha? Bi sploh lahko govoril o čem takem?
N.K.: Težko je za glavni navdih oklicati neki specifični band. Seveda se da govoriti o navdihih, pa vseeno so ti večinoma subtilni. Nekako inspiracija pride kdaj že samo, ko vidiš, kaj neki band dela znotraj svojih okvirov ali pa te razbije in pokaže, da se da narediti še več. Med pisanjem in komponiranjem našega novega albuma je imel dokaj veliko prisotnost Hive Mind Narcosis od Thantifaxath, pa vseeno med njima ni možno vleči direktnih zvokovnih smernic. Poti in smernice, kako bi morala Kamra zveneti, praktično ne obstajajo, z nastajanjem riffov se začne oblikovati neka celota in dokler je čutiti, da je ta prava, se jo obdrži.
DEJAN: Moj najljubši komad albuma je Weaver's Bane. Po začetni disonančni nevihti se oblaki razblinijo in izkristalizira se nalezljiv riff, ki se ga že izredno veselim slišati v živo. In ko sva ravno pri primerjavah, me ta spominja na Bölzer. V kolikšni meri se strinjaš z mano?
N.K.: Zanimivo! Komad, ki je šel skozi največ sprememb in je bil tudi zadnji zapečaten za na album. Med nastajanjem sta iz tega komada nastala dva, pa se potem združila spet v enega. Prav zaradi tega je nekako drugačen od drugih, ki so nastajali bistveno manj kaotično. Ko pogledam z neke distance, kajti med pisanjem in snemanjem plate je to težje, definitivno lahko slišim v ozadju primerjavo z Bölzer, ki nam seveda ni tuja. Bi si pa upal trditi, da so bili v našem poslušanju skozi zadnja leta oni manj prisotni. Ko so začeli nastajati prvi riffi, je bila ideja, da se naredi neki »Bathory worship«, ki po mojem mnenju ni bil vezan na nobeno specifično obdobje. Evidentno je Weaver's Bane precej oddaljen od Bathory, ker se ne držimo smernic, ampak esenca ostaja.
Hehe, zanimiva stvar, ker sem si med odgovarjanjem tega vprašanja zavrtel Weaver's Bane v YouTubu, je algoritem na to odgovoril s komadom Under the Runes od Bathory, ki je avtomatsko sledil tekočemu predvajanju.


DEJAN: Glede na to, da skoraj vsi glasbeniki delujete tudi v Siderean, sploh niste neproduktivni. Tudi sicer je izdajanje glasbe na tri leta kratko obdobje. Kdo je največji kreativec zasedbe, torej?
N.K.: Bi lahko rekel, da smo, potemtakem, produktivni? Vse se še kar, kot večino stvari pri Kamri, drži neke spontanosti. Kolektiv ljudi, vključenih v te in še druge projekte, je v tem desetletju izdal več kot en album na leto. Če material nastaja, se ga uporabi, če je ta dovolj dober, seveda. Čim manj časa skušamo namenjati neproduktivnim aspektom banda in več časa dobremu izdelku. Kar se tiče glasbenega dela, pa je M.D., brez primere, največja kreativna sila.

DEJAN: Na Oratoriju si omenil, da ti je Owlgrowth najljubši, morda celo najmočnejši komad albuma. Bi želel deliti njegovo zgodbo z našimi bralci?
N.K.: Popravek, Owlgrowth je na določene ljudi pustil največji vpliv ali pa izvlekel neko posebno prvo reakcijo, kar je mene izredno presenetilo. To je edini komad, ki se razlikuje od drugih, saj je skoraj popolnoma inštrumentalen, brez bobnov in precej bolj atmosferičen. Služi nekako kot predah, ampak je obenem, kar si upam trditi, najbolj opresiven komad od vseh. In prav ta kontrast od preostalega albuma je nekako presunljiv.
Zgodba komada seže že v same začetke Kamre, v leto 2020. V času covida, v času policijske ure, smo občasno kršili zakon in v poznih urah hodili v gozd za mojo hišo. Praksa je večino vključevala kakšno kapljico alkohola več. Pri enem od teh pohodov nas je zmotil takrat poimenovan nočni ptič. Skovik, ki sliči na sonar, je odmeval skozi gozd, in instinktivno sem segel po telefonu ter začel snemat. Vsi prisotni smo utihnili, a nekdo je ponesreči pohodil vejo, ki se je zlomila. Vsi smo se spogledali in začeli lomiti veje ob neprestanem petju malega skovika. Brez spregovorjene besede smo naredili posnetek, ki je v naslednjem dnevu dobil še kitarsko podlago in zvokovno obdelavo, da so ritmi lomljenja dobili tudi neko obliko perkusije. Ta komad nas je v tej obliki spremljal, vse dokler ni dobil še uvoda, ki pa je nastal v Kranjski Gori, ko sva z M.D.-jem pisala in komponirala novo Kamro.

DEJAN: Unending Confluence pomeni »neskončno sotočje«. Sotočje česa?
N.K.: Neskončno, nenehno, konstantno … sotočje ali združenje? Ti pomeni so bistveno bolj odprti za interpretiranje, kot pa nek direktni prevod. Album združuje in kanalizira iz peterice, pa širi to še na Jeffa, ki je poskrbel za artwork, in druge sodelujoče, se predaja spontanosti in teče in se ne ustavi in še naprej se razvija in masira možgane in razmišljanje, spreminja tok, pa vseeno ne popusti. Mogoče preveč odprt odgovor, ampak kar se tiče naslova albuma, naj tako ostane.
DEJAN: No, po drugi strani pa tudi ni treba, da je vedno vse razkrito.

DEJAN: Glede na atmosferičnost glasbe bi si upal trditi, da si dokaj spiritualna oseba. V kolikšni meri to drži?
N.K.: V zelo omejeni obliki. V ogromno aspektih življenja izhajam iz racionalnosti in jo uporabljam kot orodje za dojemanje sveta. Pri glasbi, besedilih in igranju pa racionalnosti ni. Vse to je neko doživljanje, je spontanost, je kaos, ki tvori povezave z vidnim in nevidnim.

DEJAN: Potemtakem daješ tudi prednost nematerialnim dobrinam? Katera ima zate osebno dandanes največjo vrednost?
N.K.: Odlično vprašanje, ker resnično nematerialne dobrine izgubljajo pomen. Premalo se razmišlja o tem in premalo daje pozornosti izboljšanju. Znanje izginja, količina odnosov se manjša, čustveno se odmikamo od realnosti. Težko je reči, kaj ima največjo vrednost, ker ko nam nekaj manjka, najbolj občutimo. Umetnost kot taka, individualnost in kultura so že nekaj časa v zatonu. Njeno vrednost se podcenjuje že desetletja.
DEJAN: Nočem zveneti, kot da sem sredi krize srednjih let, a že nekaj let razmišljam o tem, da mi je pomembno, kaj bom pustil za seboj, ko me ne bo več. Naj bo to na osebni oziroma družinski ravni kot širše, zadeve, ki jih delim skozi delo z zaprto in odprto javnostjo. Kaj meniš sam o tem?
N.K.: Če je tako, pomeni, da sem tudi jaz na tej točki krize »pred-srednjih let«. Živimo v času, kjer je ekstremno težko reči, kaj bo v naslednjih petih letih. Se bo znanstvena fantastika s svetlobno hitrostjo približala realnosti? Mislim, da je prav ta nesigurnost povod za podobna razmišljanja tvojim. Na neki način je to dobro, saj to pomeni, da nismo ujeti v neko neskončno ponavljajočo se zanko. Sam si, z vsakim izdanim albumom – ne glede na to, koliko ušes mu je namenilo pozornost –, priznam, da sem ponosen in zadovoljen, saj je bilo ustvarjeno nekaj »za vedno«. Nekaj, kar bo lahko po mojem koncu še naprej živelo. In se mi zdi izjemno pomembno, da ljudje namenjamo svoj čas prav takim zadevam. Pa naj bo to na globalni ali lokalni ravni, v službi ali pa v prostem času. Nekaj, kar bo pustilo pečat.

DEJAN: Je močno narobe, da se ljudje ženemo za materialnimi dobrinami, za denarjem, da si s tem olajšamo življenje, živimo lagodneje kot naši predniki?
N.K.: Močno narobe, uničujoče. Človeštvo leti v prepad za svežnjem denarja in se ne zaveda, da bodo tla, na katera bo priletelo, izjemno trda. Ironično si ne lajšamo življenja, prej omenjene nematerialne dobrine trpijo, čustveno smo zlomljeni, pa komaj vemo, zakaj. A obenem se na vse gleda skozi lupo denarja. Moralo smo zamenjali s številko in slepo štejemo kovance z luknjo v denarnici, medtem ko ogromne korporacije pobirajo vsak cent. Ne živimo lagodneje; mogoče navzven, mogoče na prvi pogled. Razlike med sloji niso bile že dolgo tako velike. Prvič bomo zaslužili manj kot naši starši. Lačni denarja, žejni obstoja. Že dolgo strmimo v zmeraj temnejšo luknjo, kjer na koncu te ni nobene luči.
DEJAN: Se strinjam, a se vseeno ne dam kar tako hitro. To potemtakem pomeni, da moramo umreti revni, a razsvetljeni kot nekoč vsi veliki umetniki? Zakaj si ne bi smel z znanjem in trdim delom prigarati nekaj fičnikov več, ki mi potem omogočajo, da gradim na sebi in posledično izboljšujem kakovost življenja ljudi okoli sebe?
N.K.: Reven si lahko tudi, ko imaš dovolj denarja še za tri generacije. Revni so najbolj tisti, ki jim manjkajo prav te prej omenjene nematerialne dobrine. Pa da ne boš rekel, da se izmikam vprašanju. Vem, kaj sprašuješ. Ne, nič ni narobe, če si pravično plačan za svoje delo. V boljšem svetu bi se morala umetnost ceniti in biti podprta. Problem je v naravnanosti trenutnega sveta in kakšna prioriteta je zaslužek, kje so šele potem morala, umetnost, znanje ipd.


DEJAN: Sta čast in slava za glasbenika dovolj ali pa bi si želel, da je oboje nagrajeno tudi z določenimi dobrinami? Konec koncev je denarna nagrada potrditev kakovosti, ta potrditev pa daje zagon za nadaljnje ustvarjanje?
N.K.: Čast in slava sta v prvi vrsti praktično nični, v drugi vrsti sta nepomembni. Seveda, neka pozornost, ki je namenjena umetnosti, daje neko motivacijo ali pa potrditev, da je nadaljevanje ustvarjanja še kar smiselno za javnost. Ampak nikakor to ni gonilna sila, smisel ali pa mehanizem za ustvarjanje. Denar v tem pomenu je isto neka kvantifikacija uspeha in pa pomoč za nadaljnje ustvarjanje. Na žalost ne živimo v svetu, kjer bi glasbeniki (razen redkih izjem) imeli možnost preživeti od glasbe. Dandanes od glasbenikov živijo ogromne korporacije, ne pa glasbeniki sami.

DEJAN: Dovoli mi, da naju kruto prizemljim in postavim nazaj na trdna tla. Natančneje na področje Cukrarne, kjer boste ta konec tedna uradno predstavili najnovejši album. Kaj lahko pričakujemo? Pripravljate kaj posebnega?
N.K.: V Cukrarni bomo prvič v celoti v živo odigrali Unending Confluence. Album je bil izdan 19. septembra, pa potem en dan kasneje v Milanu na festivalu Avantgarde Music Festival še ni bil zaigran v celoti. Tega zgleda čaka domača zemlja na dan 8. 11. 2025. V čast nam je, da bodo pred nami nastopili Malorshiga s svojih novim materialom. Prav tako pa smo pripravili še viski tasting kot tudi pokušanje olivnega olja. Celotni dogodek se začne ob 17.45, olivna olja bodo na voljo vsem, viski tasting bo pa samo za tiste, ki se bodo na to prijavili, in sicer na e-poštni naslov [email protected].
DEJAN: Si ti tisti največji ljubitelj viskija v bandu, ki se je spomnil tega?
N.K.: Sem. Že skoraj deset let bo, odkar sem si kupil malo drugačen viski. Dejansko ni najdražji hobi, sploh če jih loviš po ugodnih cenah. Dobre viskije se že kupuje nekje med 35 in 70 evri. Flaša zdrži skoraj za vedno – no, dokler ni nekje na polovici, potem jo je priporočeno popiti v roku enega leta. Na dogodku bo par res posebnih steklenic, ki so malo višjega ranga, ampak odlični primerki zanimivih okusov. Pet vzorcev, trije od teh so dimljeni, šotasti viskiji. Priporočam vsem, tudi tistim, ki so jih viskiji šele začeli zanimati.
DEJAN: Ker se bom po koncertu z avtom odpravil domov, je zame torej rezervirano olje?
N.K.: Tako je, kos kruha in par odličnih olivnih olj. Mogoče popivna to še malo alkohola od kakšnega viskija ali piva?

DEJAN: Četudi odločitev povsem podpiram, me zanima: zakaj Cukrarna?
N.K.: Odpiramo vrata v nove prostore, kjer se black metal še ni čisto prijel. Začeli so Srd in Siderean, mi hočemo idejo nadaljevati. Dobro alternativno glasbo je treba izvajati na čim več različnih lokacijah. Cukrarna in njena zgodovina praktično kličeta naš žanr.

DEJAN: Bo to potem vaš zadnji letošnji nastop v Sloveniji?
N.K.: Bo. Zaenkrat se določene nastope planira v novem letu, letos pač ne. No, mogoče pa, če se pojavi nekaj ekstra zanimivega zunaj Ljubljane.

DEJAN: Lahko od vas do konca leta pričakujemo še kaj drugega?
N.K.: Ne.