Konec septembra lani so se na svoji evropski turneji v Mariboru ustavili tudi poljski Arkona. Takrat splet okoliščin zaradi pomanjkanja časa tako pri meni kot tudi pri glavnem članu banda, njegovem ustanovitelju Khorzonu, ni dopuščal, da bi se pogovorila v živo. Edini neposredni kontakt z bandom je bil kratek pogovor s kitaristom, kateremu sem predal svoj list z vprašanji. Ta se je tekom turneje seveda izgubil, zato tudi dolgo nisem prejel nobenega odgovora. Vse dokler nisem sam ponovno prevzel pobude in še preko e-maila vnovič nagovoril band. Khorzon je bil takoj za, slabše obvladovanje angleškega jezika pa je razlog, zakaj je intervju izpadel bolj kratek. Osebno bi si seveda želel, da bi se Khorzon bolj razgovoril, a morda bo kdo od vas v spodaj prebranih besedah vsaj na pol zadovoljen omahnil z roko v slogu »manj je več«.

Pred prvim nastopom v okviru turneje Chaos Raids Europe sem govoril z glavnim ustanovitvenim članom banda 1349, basistom Seidemannom. Vizualno me je možakar s svojimi zalizci spominjal na filmskega junaka Wolverina, medtem ko se je med pogovorom izkazalo, da ti niso edini skupni imenovalec. Seidemann oz. Tor Risdal Stavenes se je predstavil kot zelo prijeten sogovorec z visoko mero humorja in dobre volje, česar pa med izvajanjem pesmi iz hiše 1349 ne more prenesti na oder, zaradi česar se po svojih besedah »transformira« v svoj drugi, ekstremni jaz. S Seidemannom sva poleg tega na glavo obrnila še več kot polovico bandove diskografije, se pogovarjala o njegovi prihodnosti in preteklosti ter o tem, kako je prišlo do sodelovanja s slavnim Frostom, komu smo sužnji in seveda zakaj so evropske odre med koncertiranjem ignorirali skorajda deset let, medtem ko so v ZDA potovali tako rekoč vsako leto.

Na svojo zadnjo koncertno soboto leta 2014 sem se pogovarjal z dvema članoma češke grindcore zasedbe Gutalax. V glavnem je na moja vprašanja odgovarjal pevec Maty, medtem ko je bil kitarist Kojas poleg kot moralna podpora, tolmač in lučkar. Uživajte v intervjuju, ki ni dolg, je pa zato kratek!

Po tragični smrti vokalista Mitcha Luckerja je ameriška deathcore zasedba Suicide Silence letos izdala novi studijski prvenec You Can't Stop Me in stopila na svetovne odre. V sklopu evropske turneje se je v družbi Fit For An Autopsy in Thy Art Is Murder ustavila tudi pri nas. Pred začetkom dogajanja v Kinu Šiška si je za kratek pogovor vzel čas kitarist Mark Heylmun, ki je član zasedbe od leta 2005. Zelo zabavni Mark, ki je brez dvoma zmagovalec movemberja oz. česar koli v povezavi z bradami, me je pričakal z usti, polnimi čipsa, in nasmehom, ki je poskrbel za dodatno okrasitev brade. V slabih desetih minutah mi je zaupal nekaj podrobnosti glede novega albuma, videospota in kateri superjunak mu je ljubši – Iron Man ali Batman.

Amorphis je brez dvoma ena pomembnejših in bolj znanih finskih metal skupin vseh časov. The Karelian Isthmus, prvi debitantski album Amorphis, ki je ob izdaji leta 1992 prejel odlične kritike s celega sveta, je skupini odprl veliko novih priložnosti. Letos mineva že 20 let od izida njihovega drugega albuma Tales From The Thousand Lakes, ki je skupino postavil v ospredje in jim prinesel velik uspeh in prepoznavnost. Amorphis so zvesti lastni viziji, vedno edinstveni in po svojem zvoku takoj prepoznavni. Skupina je trenutno še vedno na turneji, kjer promovirajo svoj zadnji izdelek Circle, ki so ga izdali 2012. Moj sogovornik je bil kitarist in ustanovitelj skupine, Esa Holopainen, s katerim sem se imela možnost na kratko pogovoriti.

Govoril sem z glavnim ustanovitvenim članom banda Vreid, pomembnim članom zasedbe Windir in zelo dobrim prijateljem tragično preminulega Valfarja, ki je s štirimi albumi pustil velik pečat na norveški in svetovni black metal sceni. Letos mineva deset let od njegove smrti, medtem ko njegova glasba in glasba njegovih bandovskih kolegov, ki so se odločili, da glasbeno udejstvovanje nadaljujejo po drugi poti, živi še zmeraj. Ker njegov duh nikoli ne bo izginil iz glav in misli tako njegovih oboževalcev kot tudi njegovih prijateljev, so se člani zasedbe Vreid odločili, da se odpravijo na neponovljivo turnejo, v okviru katere bodo odigrali glavne komade obeh omenjenih bandov ter tudi kakšnega od Ulcus, v katerem je bil dejaven Hváll, preden se je z ostalimi pridružil Windir. Preverite, kaj zanimivega je imel povedati moj sogovornik.

Zadnji dan festivala Metaldays 2014 mi je po kar nekaj težavah uspelo govoriti z ustanovnim članom/basistom/managerjem/tour managerjem zasedbe Sabaton in organizatorjem festivala Sabaton Open Air, Pärom Sundströmom. Intervju, ki je bil sprva zavrnjen, sem uspela »izprositi«, ko je pogovor odpovedal novinarski kolega, zaradi premika ure iz popoldanske četrte na večerno enajsto uro. Člani, s katerimi naj bi opravljala intervju: tri nove pridobitve banda. Zanimivo in odlično! Po veselju in pripravi vprašanj sem z nič kaj velikim navdušenjem zapustila koncert Heaven Shall Burn in se odpravila v hotel, kjer so me pospremili do ogromne sobane, ki so si jo delili HSB in Sabaton. Spremljevalci skupine so veselo popivali na naslonjačih, nekateri so uživali na zunanjem vrtu, potem pa sem izvedela, da bo na moja vprašanja odgovarjal Pär. Pogovor je bil definitivno zanimiv in izjemno pozitiven, saj se gospod ni znal ustaviti in bi verjetno na eno vprašanje lahko odgovarjal celotnih 20 minut, kolikor je bila časovna meja pogovora.

Tokratni uvod ne bo služil predstavitvi intervjuvanca oz. banda, v katerem le-ta igra, temveč ideji, zaradi katere je sploh prišlo do naslednjega pogovora. »Scena« v Mariboru je namreč mrtva – vsaj metalska. O razlogih za trenutno stanje je sicer možno na dolgo in široko razglabljati, kar dragi bralci seveda lahko naredite na našem forumu, saj sva se z Rokom le površno dotaknile te teme, medtem ko naj bi dotični prispevek služil reklamiranju in počasnemu ponovnemu prebujanju zanimanja za najbolj žlahtno kovino pod soncem. V naslednjih vrsticah boste na kratko zvedeli, kdo je Rok, kaj vse počne in – kar je najbolj pomembno – katere koncertne dogodke bo v naslednjih tednih organiziral v štajerski prestolnici. Torej, vljudno vabljeni k branju in nato na koncertni obisk Maribora.

Na letošnji izvedbi festivala Metaldays se mi je zadnji dan (končno) uspelo dogovoriti za dva intervjuja. Najprej sem se sredi popoldneva v »zavetju« hotelske avle pogovarjala z Maikom Weichertom, enim izmed ustanovnih članov nemške metalcore zasedbe Heaven Shall Burn. Band se je po osmih letih vrnil v Tolmin, nazadnje so bili tu na velikem odru takratnega Metalcampa leta 2006. Zasedba je lansko leto izdala album Veto, ki ga še zmeraj predstavlja na turneji in poletnih festivalih. Nemci so v roku nekaj let zamenjali dva člana, nazadnje lansko leto bobnarja, kako se po teh in mnogih drugih dogodkih počutijo, pa v nadaljevanju.

V backstageu Nummirocka sem na hitro ujela Mathiasa, vokalista skupine Turisas, in čeprav je bil zelo utrujen od naporne vožnje iz Francije (prejšnji dan so namreč nastopili na Hellfestu), si je vseeno vzel čas zame in odgovoril na nekaj vprašanj.