Na letošnjo spomladansko turnejo Spreading the Plague so Kampfar povabili dobre prijatelje Iskald. Četudi izredno plodovita, norveška metal scena res ni velika in k njeni povezanosti gotovo veliko pripomore domača založba obeh zasedb, Indie Recordings. Slovenski publiki so se Iskald predstavili že leta 2011, ko so v Ljubljani igrali z Abigail Williams, tokratna turneja s precej pisanim sortimentom skupin pa je Slovenijo žal zaobšla, zato smo se na koncert odpravili čez mejo v Gradec in intervju z dvojico z "ledenega severa" – Aage in Simon živita že znotraj arktičnega kroga, natančneje v kraju Bodø – je nastal ob sproščenem druženju med nastopom poljskih Hate. Morda botruje relativnemu nepoznavanju norveške predskupine prav njena precejšnja geografska odmaknjenost; vsaj sama skromne in zadržane obiskanosti njihovega nastopa ne povezujem z njihovo glasbo. Tekom svojega devetletnega obstoja so Iskald izdali demo, EP ter štiri med seboj dokaj različne studijske albume. Nekaj besed sta Simon in Aage med intervjujem namenila najnovejšemu ploščku Nedom og Nord, ki je izšel v začetku leta, ter vtisom s turneje. Odkar smo se nazadnje videli v Ljubljani, se dvojica sploh ni spremenila; še vedno sta ista sproščena tipa, ki glasbo pišeta zase in se ne obračata za trenutnimi trendi.

Finska thrash metal zasedba Stone je svojo kariero uradno zaključila leta 1991. Vokalist/basist Janne Joutsenniemi je takrat izjavil, da si bo skupina vzela vsaj polletno pavzo. Še vedno obstaja malo zmede glede podatka, kdaj je bila skupina Stone dejansko oblikovana. Nekateri viri pravijo, da leta 1984, zopet drugi, da leta 1985. Kakorkoli že, Stone so Janne Joutsenniemi (vokali, bas), Roope Latvala (kitara), Markku »Nirri« Niiranen (kitara) in Pekka Kasari (bobni). Od leta 1991 niso izdali nobenega novega albuma več, vendar na svoje koncerte še vedno privabijo množico ljudi, veliko privržencev pa imajo tudi v novi generaciji poslušalcev. Zdi se, da jim večina prisluhne ravno zaradi dejstva, da je njihov kitarist Roope tudi član skupine Children Of Bodom, ki je svetovno znano ime, Stone pa imajo na finskem kulten status banda, saj so v osemdesetih začeli nov val glasbe. Originalni zvok banda Stone je bil bolj tradicionalen heavy metal, ki je z leti postal bolj agresiven in hitrejši, s tem pa je rasla tudi njihova popularnost. Stone so bili prelomni za finsko glasbeno sceno, saj so pred njimi glasbene založbe in prav tako mediji ignorirali domače metal skupine. Tisti čas so bili Stone največji in verjetno tudi najboljši band na Finskem. V času svojega aktivnega delovanja so izdali štiri albume: Stone (1988), No Anaesthesia (1989), Colours (1990) in Emotional Playground (1991). Na Nummirocku si je Janne kljub natrpanemu urniku zame vzel nekaj minut. Namreč, verjeli ali ne, zanimanje zanje je bilo na festivalu večje kot za W.A.S.P. Janneja sem ujela na poti do bara in ker so v tistem trenutku nastopali W.A.S.P, sva porabila najprej 15 minut, da sva našla kotiček, kjer glasba ni bila preveč glasna. Odpeljal me je v stavbo zraven festivala in mi povedal, da sva v okoliški osnovni šoli. Po prvi minuti pogovora sem ugotovila, da bi bilo mogoče zelo pozitivno, če končno vklopim diktafon in začnem intervju …

Peter Hobbs je ustanovitelj, »lastnik« in edini stalni član thrash metal zasedbe Hobbs' Angel of Death iz Avstralije. S svojimi 53 leti je neke vrste živa enciklopedija metala na dveh nogah, saj je glasbeno kariero začel razvijati skupaj z drugimi današnjimi največjimi imeni scene, kot je npr. Metallica ali Slayer. Slednji band pa je hkrati tudi tisti, po katerem se je Hobbs – kot eden izmed največjih fanov – glasbeno zmeraj zgledoval, kar je javno vedno rad povedal. Za Hobbs' Angel of Death je značilen hiter in direkten thrash metal, kjer pa je poleg Slayer možno čutiti tudi močan vpliv speed/black metala v slogu Venom. Rezultat te kombinacije je dokaj unikatna glasba, ki za današnje poslušalce sicer ne pomeni nič drastično novega, saj se opisanega sloga poslužuje marsikateri band, pa vendarle je treba ob poslušanju studijskega prvenca iz leta 1988 Hobbs' Angel of Death, katerega skladbe so nastale že leto ali več prej, zmeraj imeti v mislih letnico nastanka. Hobbs torej ne spada enostavno med tiste, ki kopirajo, temveč med tiste, ki so soutemeljevali. Kolikšen je ali bo njegov vpliv na današnjo glasbo, pa zaenkrat pred izdajo svežega studijskega albuma ostaja še neznano. Gotovo je le eno: pogovor z možakarjem, ki po lastnih besedah že vse življenje živi za glasbo in za svoje fane, je bil izredno prijeten in hkrati zelo poučen. Peter Hobbs je še enkrat potrdil, da je metal resnično več kot samo glasba, je najbolj iskren način življenja.

Vratyas Vakyas v folk metal sceni sodi med očake zvrsti, zato Falkenbach verjetno ni treba posebej predstavljati - navsezadnje z letošnjim poletjem obeležuje petindvajsetletnico delovanja. Lani je po dveletnem zatišju izdal nov plošček Asa, torej relativno kmalu glede na večletne razmike med preteklimi izdajami, in z albumom sprožil pretežno pozitivne odzive na vseh straneh. Po več prebranih intervjujih sem se odločila poskusiti svojo srečo tudi sama in prek založbe Prophecy Productions se mi je uspelo dogovoriti za intervju. Nekih pravih odgovorov na nekaj vprašanj zaradi zanj tipične, izmuzljive narave na koncu nisem dobila, a se zavedam, da je Vratyas Vakyas oseba, ki svojo zasebnost zelo ceni, navsezadnje je to spoštovanja vredna lastnost, s katero se dandanes lahko ponaša le redko kdo. Res pa je, da se je Vratyas Vakyas z Aso javnosti odprl bolj kot kdaj koli doslej. Kaj prihodnost obeta za Falkenbach, bo, tako kot pravi glasbenik sam, na koncu res pokazal čas.

Vulture Industries so iz glasbenega vidika prav poseben band, a kot se je izkazalo v intervjuju na zadnji muhasti/deževni majski dan pred njihovim nastopom v mariborski Pekarni, so njegovi člani povsem običajni in prijazni fantje. Uživajte ob branju!

Demonical je ustvaril Martin Schulman leta 2006 po razpadu skupine Centinex z namenom, da se vrnejo nazaj h koreninam death metala, in septembra 2013 so izdali že svoj četrti album »Darkness Unbound«. Na finski turneji so se ustavili v Poriju, kjer si je basist (Martin Schulman) pred koncertom vzel zame nekaj časa za klepet.

Trenutni člani:
Daniel Gustavsson – kitara
Johan Haglund – kitara
Sverker Widgren – vokal
Ämir Batar – bobni
Martin Schulman – bas kitara

22. in 23. maja 2014 je skupina Pentagram igrala v mestu Tampere na Finskem. Pred koncertom sem njihovemu menedžerju poslala sporočilo, če ima mogoče frontman skupine čas za intervju. V odgovor sem dobila, da je na žalost Bobby zelo zaseden ter da za osebni intervju ne bo časa, se pa lahko dogovorimo za intervju preko e-maila. Ker sem bolj trmaste narave in mi e-mail intervjuji ne dišijo, sem se 22. 5. enostavno odpravila na prizorišče že ob 14:30 v upanju, da bodo le našli malo časa zame. Ura je bila 17:30, ko je Bobby Liebling prišel na prizorišče in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem ga ogovorila. Po nekaj kreganja sama s seboj sem pristopila, se predstavila ter ga vprašala, če ima mogoče kaj časa za intervju. Poklonil mi je velik nasmešek in me povabil, naj prisedem. Po tridesetminutnem pogovoru sem se zahvalila za njegov čas ter se poslovila, saj so naju že malo priganjali, da se Bobbyju mudi. Prisedla sem k prijateljici za sosednjo mizo in na moje veliko presenečenje se nama je Bobby v nekaj minutah pridružil in klepetal z nama še naslednje pol ure, preden je ugotovil, da sedaj pa res že zamuja. Vztrajnost je lepa čednost, vedno je potrebno vsaj poskusiti. Lahko ti rečejo ne, lahko pa se ti zgodi, da boš naslednjih nekaj let imel dobro zgodbo v žepu – »tisti dan, ko sem bila z Bobbyjem Lieblingom na kavi«. :)

Mislim, da mi banda Pentagram ni treba posebej predstavljati, pa vendar na kratko: Pentagram je ameriška skupina, ustanovljena leta 1969 (in ne leta 1971, kot je navedeno povsod, me je Bobby posebej popravil). Znani so kot eni izmed pionirjev heavy metala oz., bolj natančno, veljajo za ene glavnih pionirjev doom metala. Znotraj skupine je bilo veliko menjav in edini stalni član do danes je frontman. Skozi leta so bili velikokrat na robu uspeha, vendar ga nekako niso dosegli – do sedaj. Njihovi albumi vedno vsebujejo nekaj starega materiala ter nekaj novega. Leta 2012 je bil javnosti predstavljen dokumentarec Last Days Here, ki nam skozi štiri leta pre…

Tokrat si bom nekoliko olajšal delo ter kot uvodnik intervjuja uporabil PR-sporočilo, ki mi ga je posredovala basistka Neža, s katero sem se s pomočjo spleta na daljavo izčrpno pogovoril o bandu in njegovem delovanju, nato pa si je pred in po nastopu v mariborskem Gustafu čas za pogovor vzel kar cel band. Preberite, kaj so imela dekleta povedati.

»Mist je ženska doom metal zasedba iz Ljubljane, ki svojo glasbeno podobo gradi na zapuščini nekaterih kultnih izvajalcev, kot so Black Sabbath, Pentagram, Candlemass, Coven, Saint Vitus in podobni. Skupina je novembra lansko leto izdala svoje prve demo posnetke s preprostim naslovom Demo 2013, ki so bili zaradi izrednega zanimanja že po dveh tednih dobesedno razgrabljeni, prav tako pa je tudi že pošel prvi ponatis. Demo je bil deležen nadvse ugodnih kritik in radijskih predvajanj po celem svetu, kar je samo še doprineslo k temu, da so punce postale nekakšna prepoznavna underground atrakcija. Čeprav gre za dokaj mlado zasedbo, so že dobile priložnost, da so se decembra lani predstavile tudi kot predskupina britanskih retro doom rockerjev Uncle Acid & The Deadbeats na Dunaju.«

Curimus so finski death/thrash metal band, ki po mojem mnenju ogromno obeta. Mogoče za marsikoga neznani, vendar si definitivno zaslužijo, da jih bolje spoznate. Band je aktiven že od leta 2004 in je v tem času izdal štiri demo posnetke (Promo (2006), Under my Skin (2008), Humanity…For Sale! (2009) in Values (2010)) ter 2 CD-ja (Realization (2011) in letošnja izdaja Artificial Revolution). Z vsakim izdelkom postajajo boljši in definitivno jih lahko pričakujemo tudi na večjih odrih.

Ime Curimus so fantje prevzeli iz stare finske besede kurimus, ki izvira iz starih legend, pomeni pa mistični morski vrtinec, ki požira ladje in mornarje pospremi v večni počitek. Band sestavljajo Marko Silvennoinen - vokal, Juha-Matti Helmi - kitara, Juho Manninen - bass in Jari Nieminen - bobni.

Dolk je Kampfar, Kampfar je Dolk. Pa pustimo zdaj vse klišeje, ki se znajo prebuditi v nas ob tem stavku, temveč poglejmo nanj s človeškega vidika. S te plati sem namreč osebno začel razumevati ta band, ki ga spremljam že okoli petnajst let, saj mi je pogovor z Dolkom pokazal, da je glasbena industrija mnogo več kot le album, zgoščenka, logotip, majica ipd. Za vsem tem namreč še zmeraj stoji človek, ki je krvav pod kožo kot vsakdo drug. Če boste, dragi bralci, skozi tale intervju prišli do podobnega zaključka, super, če ne, vam pa želim mnogo zabave ob spoznavanju norveškega black metal banda Kampfar, ki letos praznuje dvajset let obstoja in izdajo svojega šestega albuma.