Na tem mestu in ob tem času smo na Paranoidu zmeraj objavili Tilnov pregled koncertnega dogajanja preteklega leta. Ker nimam namena prevzeti njegove ideje in ker niti ne vem, če jo bo morda udejanjil tudi v tem letu, vam bom v tokratnem prispevku ponudil osebno lestvico koncertnih dogodkov in studijskih plošč danes že minulega leta 2014. Ker bom pri tem osredotočen na meni najzanimivejše trenutke, ki so naredili name največji vtis, ta prispevek nikakor ne smete razumeti kot kakršen koli popoln seznam. Pri naštevanju in opisovanju, oziroma bolje rečeno obujanju prijetnih spominov, se bom seveda poskušal držati nekega določenega vrstnega reda, ki pa iz kronološkega vidika ne bo zmeraj šel povsem po vrsti. Ker menim, da je bistvo metala oziroma glasbe nasploh izkustvo v živo, bo izbor najboljših koncertov kot vrhunec prišel na vrsto šele po predstavitvi najboljših albumov, ob naštetem pa se bo morda tudi kdo izmed vas skupaj z menoj spomnil katerega od teh trenutkov.
Opis začetka leta 2014 bom začel z izdajami, ki so luč sveta ugledale že nekaj mesecev pred tem, se pravi že v letu 2013. A ker so naredile name dokaj resen vtis in so me spremljale na ta ali drugačen način skozi vso lansko leto, sem se odločil, da jih kljub napačni letnici vključim v svoj pregled minulega leta. Najbolj stara izdaja v tej skupini bi bil samonaslovljen EP nemških melodičnih black metalcev Dagnir En Gwann, ki me je prepričal s svojo vsestransko unikatnostjo. Naslednji bi bil single The Elysian Symphony (Neurotech), ker je nekako dvignil pričakovanja prihajajočih izdaj, medtem ko je dvojec pod imenom Inquisition z albumom Obscure Verses for the Multiverse povsem povozil ostale ekstremne underground black metal zasedbe in se povzpel na sam prestol, kjer mu v black metal vodah zaenkrat še nisem našel para. Slednji album iz te skupine bi bil In the Minds of Evil (Deicide), razlogov za to pa ne rabim posebej navajati, čeprav album iz vidika kakovosti ni ravno dosegel visokih ocen.
Pustimo zdaj torej leto 2013 povsem za seboj in si oglejmo, kaj je imelo za povedati leto 2014. Prvi zgovoren album je zagotovo bil The Satanist, s katerim so Behemoth pokazali, da jim po uspešno prestani Nergalovi bolezni blackmetalsko izražanje trenutno najbolj odgovarja. Naslednja blackmetalska bomba je Evropo in svet pretresla s severa, natančneje iz Norveške. Od tam so udarili Kampfar s prepričljivim Djevelmakt. Enkrat med tem časom pa je do mene prispela novica o tem, da se je v Prekmurju rodil old school black metal one man projekt Terrorfront, ki je pričel pisati diskografijo z izredno nalezljivim EP-jem Terror Arise.
V aprilu je nato spet prigrmelo iz Norveške, 1349 in Mayhem sta napovedala prihajajoča albuma s singlom, medtem ko sta bila albuma izdana nekoliko kasneje istega leta. A bolje kasneje kot nikoli je zagotovo kliše, ki ustreza obema albumoma, saj je tako Esoteric Warfare kot tudi Massive Cauldron of Chaos za posamezno zasedbo pomenil pomemben korak naprej, medtem ko smo poslušalci prejeli dva albuma, ki bosta zabavala naše živčne končiče še lep čas. To pa nista bili edini kratki aprilski napovedi celovečerca, ki se je kasneje izkazal kot nov mejnik bandove diskografije in hkrati celotnega žanra. Devetnajstega aprila je N. Imperial z EP-jem Isolation/Transmission napovedal izjemen, čeprav iz njegovega vidika tudi najbolj komercialen album Transient, ki je vsaj meni osvetlil predhodne izdaje v povsem drugi luči. Podoben učinek je name imela ponovljena in n-ta ponovna izdaja albuma In the Nightside Eclipse (Emperor), ki sama po sebi ob njegovi dvajsetletnici ni nič posebnega, a iz nedoločenega razloga sem se ponovno poglobil v ta band, še posebej v dotični album, in na njem odkril nekaj elementov, ki so se mi predhodno zdeli zanemarljivi.
Malo pred polovico leta se je nato po spletu različnih okoliščin v meni prebudila želja, da iz razburkanih voda ekstremne metal glasbe zaplujem v nekoliko manj divje, a nič manj glasne vode. Kdor pozna najbolj glasen band na svetu, ve, da imam v mislih trojico pod imenom Motörhead in njen aktualni album Aftershock. Tega omenjam tukaj manj zaradi vtisa, ki ga je naredil name – čeprav ta sploh ni slab – temveč bolj zaradi dejstva, da je band njihovega kova sploh izdal album.
Tako, pa sem v zadnji tretjini leta, ki jo bom nadaljeval čez Lužo. C.C. so izdali proti pričakovanjem prekleto dober album. A Skeletal Domain se je odvrtel v mojem predvajalniku neprimerljivo večkrat kot njegov predhodnik. In predvajanje se nadaljuje. V podobnem obdobju, čeprav izdan v najbolj vročem mesecu prejšnjega poletja, je mojo pot prekrižal fenomenalen, edinstven in izreden Leytmotif Luzifer (Abigor). Kateremu blackmetalcu ti trije pridevniki niso dovolj, da albumu ponudi vsaj eno možnost, mu je lahko samo žal.
Nadaljujem z black metalom, in sicer z navedbo zadnjih dveh tujih bandov, od katerih prvi za moj okus ne potrebuje dodatne obrazložitve: Desideratum (Anaal Nathrakh). Drugi sicer tudi ne potrebuje posebne predstavitve, je pa moj izbor izdaje morda toliko bolj poseben, saj dajem prednost EP-ju pred albumom, kar zna kakšnega bralca zmotiti. Govora je seveda o kratkovečercu Kulde (Taake), katerega recenzija je izšla v povsem zadnjih dneh decembra.
A s tem še nisem na koncu, vrhunec naštevanja in opisovanja želim prepustiti domačim zasedbam, in sicer Human Putrefaction z Anti Human Nekro Kvlt, Cvinger z The Enthronement ov Diabolical Souls, Dickless Tracy s Paroxysm Of Disgust in Hellsword s Sounding the Seventh Bell. In s tem še zmeraj nisem povsem na koncu. Omeniti moram še Nekrozo od The Stone, ki sem jo navdušen poslušal že kar nekajkrat, a še nisem uspel napisati recenzije, ker mi časovno ni zneslo.
Tako, pa sem končno prilezel do koncertov. Naj že kar takoj povem, da lani nisem obiskal nobenega festivala. Metaldays mi časovno in finančno ni znesel, za Kaltenbach pa je na koncu bila ponudba za moj okus preslaba, da bi se v časovni stiski zaradi dela odpravil na enodnevno ekskurzijo v središče avstrijskih Alp. Tako so ostali le še koncerti, od katerih sem na svojem seznamu zaradi bolezni bil primoran izpustiti samo enega, in sicer čisto zadnjega, nastop ameriških death metal legend Deicide v Ljubljani. Kljub bolj mlačnim odzivom na našem forumu sem na podlagi objavljene setliste prepričan, da bi mi koncert bil všeč.
Po drugi strani pa mi bosta še dolgo časa v spominu ostala oba lanska izleta v bavarski München, kjer sem si ogledal nastop in se tudi pogovarjal s tremi trenutno najljubšimi black metal bandi: Inquisition, Behemoth in 1349. Še en koncert, ki je sledil sproščenemu in odprtemu pogovoru o glasbi in z glasbo posredno povezanimi stvarmi, se je odvil aprila v Gradcu, kjer so nastopili Kampfar. Le en dan pred tem pa sem se krstno udeležil švedske črne maše pod taktirko Watain v kranjskem Trainstation Squatu, ki mi bo za zmeraj ostal v spominu kot najbolj teatralen black metal koncert vseh časov.
Kot prav nič manj posebni koncertni izkušnji mi bosta v spominu ostala nastopa Vreid v Mariboru, ki so se s številnimi gosti iz lastne glasbene preteklosti poklonili preminulemu članu Valfarju, in premierni nastop Human Putrefaction v Novi Gorici, ki so glasbeno dogajanje popestrili z zanimivim dokumentarcem.
Ker seveda nisem obiskal toliko koncertov, kot sem napisal oz. slišal novih albumov, je tale odsek mojega pisanja toliko krajši. Zato sem na tem mestu prispel do konca, manjkajo še samo trije dogodki: junijski in novembrski obisk Velenja, ki sta bila oba posebna predvsem zaradi publike, ter decembrski obisk Murske Sobote, kjer nisem doživel samo najboljšega koncert leta, temveč najboljši koncert zadnjih nekaj let, če ne celo najboljši sploh. Iz tega vidika pa tudi ni slabo, da sem Deicide zamudil, saj se sicer leto ne bi zaključilo s superlativom.
Facit: najboljši album: Behemoth – The Satanist; najboljši koncert – Gutalax/Vulvathrone v Murski soboti.