Pravila igre v tej rubriki smo malo “pofrizirali”. Če je dosedaj služila zgolj za večinoma moje, občasne (priznam, preredke) izlete v razpravljanja o trenutnih dogajanjih, smo se sedaj poboljšali in odločili, da bomo postali ažurni. Vsako nedeljo bo na tem mestu nov članek, avtorji pa se bomo izmenjevali.
Seveda tole pišem tik pred zdajci. Zaradi ekstra delavnega tedna, čigar glavno dogajanje je bila bitka med menoj in zajetnim kupom CD-jev, označenih z “za recenzirat”, sem si tole prihranil za konec. Začelo se je prav tragično: z vstajanjem ob pol štirih popoldan in težko glavo. Takoj sta nastopila dva problema: spraviti se v stanje sposobnosti pisanja in dobiti idejo. Če kdo morda še ne ve, se najboljše ideje dobijo ob po-polnočnem naslanjanju na šank ali na sekretu. Poskusil sem z drugo možnostjo, to kar dvakrat, rezultat pa ni bil nič kaj presenetljiv. Cilj sem dosegel z glasbo, Ratt in njihov stari dobri album “Invasion Of Your Privacy” je bila prava izbira, ki je rešila sobotni popoldan. Vsakih pet minut se zavrtim na stolu, stegnem do ojačevalca in obrnem gumb za jakost malenkost v desno. Odlično, sedaj sem v elementu…
Prejšnji teden nisem bil na nobenem koncertu, ampak to je zgolj zatišje pred jesensko invazijo dogodkov. Kdor mi ne verjame, naj si vsaj sedemnajstkrat prebere rubriko koncerti. Glasbo sem torej poslušal “v mrtvo”, začel pa sem z novim Doro albumom, ki sem ga končno dobil v nedeljo. To, da se mi je ob prvem poslušanju zdel mlačen, je bila kar bogokletna misel. Po nekajkratnem poslušanju sem se nad njim tako navdušil, da sem ga kar povsod nosil s seboj. Nekoliko manj veselja sem imel s poslušanjem Down in Undertow. Saj oboje nista slaba albuma, ampak to je pretežka glasba zame. Skoraj sem postal depresiven… Protiutež temu pa so The Traceelords, ki jih že od maja letos vsak večer poslušam pred spanjem. Kako je lahko možno, da se tega albuma ne naveličam? Ne vem, ampak Andy, kdaj boste posneli naslednjega?
V ponedeljek me je obsedlo nažiganje starega, pravega heavy metala. Prevrtel sem si pol diskografije Virgin Steele in Omen. Sledil je še en dogodek v slogu old school heavy metala, čez dva dni me je doletela sreča, da sem si sposodil drugi Virgin Steele album, Guardians Of The Flame iz leta 1983, ki ni bil nikoli ponatisnjen. Postaviti tale LP v gramofon in z največjo pazljivostjo nanj postaviti iglo je zadovoljstvo na meji perverznosti. Če nisem jest en lucky bastard… To, da sem ta album potem nažigal še non-stop dva dni je pa samoumevno.
V CD-playerju v avtu pa imam že cel teden nove Hypocrisy. Prejšnji teden sta tam kraljevala “Not That Innocent” od Girlschool in “Suomi Finland Perkele” od mojih daleč najljubših finskih razgrajačev Impaled Nazarene, ta teden pa je bil Catch 22 brez konkurence. Trenutno mi je s tega albuma številka ena “Seeds Of The Chosen One”, njihovo The Fourth Dimension pa sem v torek odnesel na Vražje urice za podlago. Hypocrisy so bili tudi razlog, da mi je po Metalfestu Vienna uspelo lase razčesati šele prejšnjo soboto. Ja, ja, v Wacknu so bili prezgodaj, na Dunaju pa so bili po poplesavanju na Tiamat prava stvar…
Tako, zavrtim si še par komadov od The Crown (pizda, z Lindbergom so bili ubijalska kombinacija), potem grem pa razmišljat, zakaj mi novi Vehemence sploh niso všeč…