Minuli teden smo vam ponudili povzetek našega cikla intervjujev z naslovom Snovalci slovenske metal scene, in sicer v obliki seznama kontaktnih podatkov aktivnih organizatorjev koncertov, nekaterih lastnikov studia ali založbe ter radiev, ki v svoj program vključujejo rock in metal glasbo. Namen tega je bil, da se bandi lažje znajdejo, ko iščejo kontakte za nastop ali izdajo ter promocijo svoje glasbe na splošno.
Težave »scene« se ponavljajo
Kot naši redni in zvesti bralci pa zagotovo veste, se v svojih intervjujih nismo osredotočili samo na trenutno dejavne udeležence, temveč smo prisluhnili tudi tistim, ki danes niso več aktivni del scene, se pravi tistim, ki so tlakovali osnovo tega, kjer smo danes, oziroma so tako rekoč orali ledino. Pri tem je bilo možno opaziti, da se kljub številnim naporom v preteklosti stvari niso kaj dosti spremenile. Še naprej je potrebnega veliko odrekanja in »zastonjkarstva«, da lahko scena pri nas živi. Številni, ki so nekoč uspešno k nam pripeljali ta in oni velik band s (svetovne) metal scene, od tega dela nikoli niso uspeli dosti prihraniti, kaj šele nekaj zaslužiti. Pogled v zakulisje torej razkrije, da so društva, ki prirejajo koncertne dogodke, tako ali drugače odvisna od občinske oziroma državne pomoči. Pri tem je večinoma govora o mladinskih centrih, ki so financirani s strani občine, ali sicer o neodvisnih društvih, ki pa za prirejanje dogodkov koristijo javne prostore oziroma prostore, ki so v javni ali skupni lastni. S tem seveda ni nič narobe, namen mojega pisanja ni, da bi komur koli zaradi tega žugal s prstom, toda ta okoliščina vseeno predstavlja zelo zgovorno dejstvo o tem, da scena sama od sebe ne more živeti.
Država vsepovsod!
Na eni strani imamo torej številne posameznike, ki žrtvujejo svoj čas in nemalokrat tudi zastavijo svoj denar, da lahko v Slovenijo pripeljejo kakšno malo odmevnejše ime z metal scene. Na drugi strani pa so društva ali mladinski centri, ki s pomočjo občinskega sofinanciranja uresničujejo določeno število alternativnih dogodkov, med katere spadajo tudi metal koncerti. No, so pa tudi situacije, ko se obe strani povežeta z namenom doseganja skupnega cilja, toda pod črto to tudi ne predstavlja nobene razlike. Brez enega ali drugega v Sloveniji očitno ne bi imeli tako pestrega koncertnega klubskega dogajanja, če bi bili organizatorji odvisni ali bi se lahko zanašali samo na denar, ki ga prejmejo (namerno nisem uporabil besede »zaslužijo«) od prodaje vstopnic.
Več kot očitno je torej, da je metal glasba oziroma konzumiranje te v živo del robne subkulture oziroma del podzemlja, za katerega ni dovolj interesa (beri: pripravljenosti finančne podpore), da bi se lahko vsaj organizatorji koncertov s tem ukvarjali profesionalno. Če torej naša preljuba »scena« ne bi bila deležna takšne ali drugačne podpore, bi bila koncertna ponudba v Sloveniji okleščena na koncerte slovenskih glasbenikov, kot so Siddharta, Modrijani, Jan Plestenjak ali Magnifico, medtem ko bi iz tujine k nam le enkrat na več let prišel kakšen večji band. Tako na pamet se spomnim nastopa Metallice leta 1999, Iron Maiden leta 2000 in 2007, Rammstein 2005 in 2013, Motörhead 2012 in Judas Priest, ki nas bodo obiskali letos.
Festivali so druga zgodba
In ne, nisem pozabil na naš največji festival MetalDays oziroma MetalCamp, kakor se je včasih imenoval. Toda tovrstni masovni dogodki pač niso za vsakogar, zaradi česar tudi ni malo takšnih ljubiteljev metala, ki tega festivala, ki je v Slovenijo pripeljal še največ velikih imen svetovne metal scene, nikoli niso obiskali oziroma ga obiščejo le redko. Verjamem, da pri tem ne gre za neko kljubovanje, vsaj ne izključno, temveč gre enostavno za to, da enotedenski šus v glavo ne more nadomestiti rednega in zmernega ter kontroliranega celoletnega konzumiranja metala v živo. In točno tukaj odigrajo lokalna društva oziroma lokalni organizatorji ključno oziroma kar najpomembnejšo vlogo. Oni so tisti, ki delujejo na mikroravni, in oni so tisti, zaradi katerih zna biti obisk koncerta zelo udobna izkušnja, ki ne terja nobene prave logistične organizacije ali dodatnih transportnih stroškov. Ravno zato, ker se dogajajo koncerti v bolj ali manj vsakem večjem slovenskem kraju, ki med seboj v povprečju niso oddaljeni dosti več kot 50 kilometrov, bi bilo vredno razmisliti o tem, da del denarja, ki ga prihranimo kot obiskovalci tovrstnih dogodkov, vrnemo tem posameznikom ali društvom.
Rešitev?
To lahko naredimo seveda na več načinov, od katerih pa bi na tem mestu izpostavil dva. Kot prvo lahko pomagamo z donacijo dela dohodnine, kar je za vsakega zaposlenega povsem zastonj in neboleče za lastno denarnico. Malo drugače je z drugim načinom, ki bi ga želel izpostaviti: višje vstopnine. Naj ne bo višina vstopnine razlog, da ne obiščete nastopa svoje priljubljene skupine. Zavedajte se, da je tudi metal glasba umetnost kot vsaka druga, ki si zasluži ustrezno finančno podporo. Torej: konzumirajte domače in podprite lokalno!
