Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

3. 12. 2021

Snovalci slovenske metal scene: Hemi

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: HEMI

Ime intervjuvanca: Hemi
Ime organizacije/društva: Doktor Musik, siol.net, Radio Gama MM, Kiosk HmHm, Radio Hit, Hound Dog, Grom, Antena, CIDM Šiška, Palma, Nedeljski dnevnik, Radio Kranj, Val 202, Rock Cafe Epic Postojna ...
Lokacija delovanja: Slovenija
Glasbena zvrst/žanr: s tem se ne obremenjuje

 

DEJAN: Izkušnje so pokazale, da je le malokateri prostovoljec znotraj glasbene (metal) scene dejaven samo na enem področju. Le malokdo je imel ali ima to srečo, da si lahko z metalom služi svoj kruh. In ker je temu tako, so ti prostovoljci oziroma Snovalci, kakor smo jih za naš cikel intervjujev poimenovali v našem uredništvu, pač dejavni na različnih področjih. In tako je tudi v primeru mojega tokratnega sogovornika, ki je največ svojega časa posvečal metalu kot novinar, radijski urednik in voditelj ter DJ. V 80. je tudi sam priredil nekaj koncertov.
HEMI: Preden kar koli vprašaš, naj pojasnim eno zadevo. Nikoli nisem bil prostovoljec in vedno sem se distanciral od vsega alternativnega pri nas. Prostovoljstvo v glasbenem poslu je le drug izraz za neplačano delo. Vzorec prostovoljstva in kvazi entuziazma je pripeljal do tega, da danes ljudje v medijih niso plačani in da ustvarjajo vsebine zastonj. V denarju je njihovo delo vredno 0,00 EUR. Pred pandemijo virusa sem pet let sam ustvarjal glasbeni portal in internetni radio. Sodelavcev si nisem mogel privoščiti, ker jih nisem mogel plačati. Ob pogovoru s potencialnimi sponzorji in vlagatelji sem vedno naletel na enako oviro. Ko sem jim razložil, kaj delam, je bil odgovor vedno enak. »Čakaj, saj to delajo drugi zastonj. Mi raje vlagamo v influencerje.« (torej v neznanje, polresnice in nestrokovnost, op. H.).
Z alternativno sceno pri nas pa najprej nisem hotel imeti nič zato, ker je bil ta krog vsa 80. brezpogojno in vedno proti metalu. Kmalu sem skusil, da je alternativa pri nas samo en velik boj za denar in vpliv. Če ne verjameš, preveri, kje so danes takratni akterji slovenske alternativne scene. So lobisti, uredniki veliki medijev, direktorji elitnih koncertnih prizorišč in kulturnih ustanov, vplivneži ... skratka gospoda. Celo enega najbogatejših Slovencev smo imeli, ki je neposredno izhajal iz tega alternativnega okolja. In ti isti alternativci se danes do subkulture obnašajo podobno, kot se je takratna oblast do njih.
DEJAN: Pričakujem preveč, če te na tem mestu povprašam po nekaj imenih?
HEMI: Ja, pričakuješ. Jaz jim zagotovo ne bom delal publicitete. Mislim, da imaš dovolj namigov v zgornjem odgovoru in z malo novinarskega raziskovanja boš zlahka prišel do imen. Lahko pa vprašaš tudi kakšnega punk prvoborca. Če je bil takrat vsaj malo na sceni, ti bo vse izstrelil kot iz topa.
 
DEJAN: Sicer ni namen najinega pogovora, da v povsem pravilnem kronološkem vrstnem redu predstaviva vso tvoje delovanje, a za lažje ogrevanje pa morda vseeno začneva ravno v 80., ko si organiziral nekaj koncertov.
HEMI: Moje delovanje na sceni se ni začelo z organizacijo koncertov, ampak s sodelovanjem v šišenski ZSMS. Naš cilj je bil narediti klub oziroma prostor za druženje. Moj interes je bil predvsem v tem, da bi se tam lahko dobivali metalci. Tako je, mislim da leta '82 ali '83, začel delovati CIDMŠ (Center interesnih dejavnosti mladih Šiška) na Vodnikovi, v katerem je nekaj mesecev gostoval tudi FV, ki je precej bolje beležil svoje delovanje in v hipu povsem prevzel blagovno znamko tega kluba. FV se je kmalu preselil v K4 in ob odhodu dobesedno sesul CIDMŠ na Vodnikovi, pobral vso opremo in raztrgal tudi napeljavo. Iz trme smo klub nekako usposobili in delovali naprej. Ob petkih sem bil tam DJ. Vrtel sem rock in metal, vmes pa je za kako uro uletel še Boštjan Jurečič - Poštar, ki je rolal tiste takrat najbolj skrajne metal zadeve. Soboto pa so imeli zase punkerji in hardcoreovci. V bistvu pa je bil CIDMŠ prvi metal disko v Sloveniji, če ne tudi širše. Klub se je zaprl sredi 80., ker se je stavba dobesedno podirala.
 
DEJAN: In kako se je potem nadaljevalo?
HEMI: Koncerte sem organiziral bolj ali manj po sili razmer. Prvega koncerta, ki sem ga organiziral, se ne spomnim ravno dobro. Verjetno je bil to eden izmed številnih koncertov, ki sem jih sredi 80. organiziral preko ZSMS v okviru koncertov Izrez poletja. To so bili enkratni brezplačni koncerti na trgu Ajdovščina pred Metalko v centru Ljubljane in ZSMS je imela polovico programa. Spomnim se koncertov bandov, kot so Melanholiki, Lene Kosti, Krom, Zadnji odcep za Brooklyn, Hari Margot in še nekaterih. Nekaj let kasneje sem organiziral tudi dva koncerta v Domu Svobode Šentvid. Na prvem so nastopili prenovljeni Martin Krpan, De Gazelas in še nekateri. Bil je totalen polom, čeprav je bil to morda prvi koncert Krpanov po izidu danes super popularnega albuma Od višine se zvrti. Bil sem prepričan, da mi drugega koncerta ne bodo dovolili organizirati, a niti trznili niso. Naslednji petek so tam nastopili Lene Kosti, Krom, Heavy Company in M.A.S.H in polovica ljudi je ostala zunaj. Tako popularen je bil heavy metal takrat.
 
DEJAN: Kako dolgo si vztrajal pri tem delu? Zakaj si nehal?
HEMI: Dobro pa se spomnim zadnjega koncerta, ki sem ga organiziral. To je bil brezplačni koncert v Hali Tivoli, ki je bil 29. decembra 1991. Tam je nastopilo morje bandov. Med drugimi tudi Chateau, Lene Kosti, takrat čisto neznani Laufer, pa prva jazz frakcija Letečih potepuhov, Mary Rose z italijanskim pevcem Red Sandrom, YUNK z gostom Andrejem Janežičem, pa Bombe, Panda, RC Rappers (prvi band Gregorja Skočirja in Ali Ena) in danes žal pokojni MC Buffalo, ki velja za prvega hrvaškega raperja. Glavne zvezde pa so bili Neron. Šank Rock nekako niso hoteli prevzeti vloge »glavnih«, dokler niso videli, da je mala tivolska hala nabito polna. Potem so hoteli igrati na koncu, a jim Neron niso pustili. Posebnost koncerta pa je bil kitarski peteroboj, v katerem se je predstavila peterica top slovenskih kitaristov: Bor Zuljan, Miha Stabej, Mark Lemer, Saša Bole in Andrej Janežič, vse skupaj pa je povezoval Matjaž Jelen. Bil je čisti spektakel. Mislim, da česa podobnega ni nihče več ponovil. Verjetno je bil to tudi eden zadnjih javnih nastopov Andreja Janežiča, če že ne najboljšega, pa definitivno najbolj karizmatičnega kitarista pri nas. »Zgodovina« tega koncerta, podobno kot številnih drugih projektov, ki sem jih naredil, sploh ne beleži, čeravno je bilo v mali dvorani 4200 ljudi, za kar smo plačali lepo kazen, in le na enem koncertu Bijelo Dugme in koncertu Dire Straits so prodali več piva kot mi, hehe.
 
DEJAN: Kaj te je pa pri organizaciji koncertov najbolj veselilo?
HEMI: Zadovoljni obiskovalci in izvajalci. Takrat so zadeve potekale precej drugače in v bistvu na precej bolj profi ravni kot danes. »Občina« je z dvema ali tremi telefonskimi klici zrihtala pravne, tehnične in tudi avtorske zadeve. Urednikovanje in vsebinski napor sta bila cenjena in priznana. Takrat je bil za avtorske pravice zadolžen SOKOJ in je bil v marsičem precej bolj strikten, kot je danes SAZAS. Ampak takrat je vsak točno vedel, kje je njegovo mesto v kolesju in kaj mora narediti. Danes temu ni tako. Takrat smo 14–15 koncertov Izreza zrihtali v enem popoldnevu in vse je potem držalo. Zato se tudi ne spomnim vseh nastopajočih. Delalo se je hitro in dobro.
 
DEJAN: Prej si omenil SAZAS, katerih izpolnjevanje obrazcev marsikdo navaja kot sitnost tega posla. Kaj meniš o tej naši preljubi organizaciji? Za koga dejansko skrbi?
HEMI: 100 % podpiram, da morajo biti avtorji za svoje delo plačani. SAZAS pa je ogledalo glasbene scene in posla v Sloveniji, ki je nekje v kameni dobi. Niti osnovne delitve dela naša scena še ni vzela, kaj šele, da bi imeli prve menedžerje, A&R-e, PR-e, stratege, glasbene novinarje, urednike in podobne. Srečal sem številne slovenske glasbenike, tudi profesionalne, ki sploh ne vedo, kakšna je vloga SAZAS-a, IPF-ja in podobnih. Takšna ignoranca pa seveda botruje sprevrženemu odnosu med izvajalcem in »njegovo« organizacijo. Avtorji imajo točno tako organizacijo, kot so jo sami naredili. Peščici avtorjev, ki pobere vso smetano, je tak SAZAS zagotovo všeč. Sicer ne bi obstajal. Ob tem pa nisem zasledil, da bi se kdo obregnil od dejstvo, da so danes (tudi po svetu) »male« oziroma pravice od javne uporabe nosilcev zvoka dražje od avtorskih pravic. Te pravice uveljavlja IPF, torej združenje naših diskografskih založb.
 
DEJAN: Kaj pa scena? Metal scena v 80. seveda še ni bila tako zelo pestro razvita, kot je danes, kar pomeni, da ni bilo toliko ekstremnih polov?
HEMI: S tem se ne bi čisto strinjal, že v prvi polovici 80. so bili vsi nastavki za ekstremni metal. Venom, Hellhammer, Cirith Ungol pa Slayer in Metallica, NWOBHM, Napalm Death ... Pa na drugi strani klasični heavy metal 70. in 80. Z leti se je vse skupaj samo navilo, zvočno nažgalo in uniformiralo. Kasneje so nastale le frakcije. Ko so metal z glavne scene izbrisali rap in sampli, so nastali hibridi kot alternative, rap in industrial metal in vse podzvrsti, ki so nastale iz grungea. Marsikdo pa itak meni, da to ni več metal. Kakšnih pretresljivo novih idej in izvirnih prijemov pa v metalu po koncu 80. praktično ni.
DEJAN: Zadnje čase se ubadam z idejo, da je metal mrtev. Vsaj razvojno, ker jasno je, da je tehnični razvoj bolj ali manj vsakomur z malo boljšim računalnikom omogočil, da posname album. Se je metal torej znašel v slepi ulici?
HEMI: Tak album bo zagotovo zanič. Tehnični razvoj oziroma možnosti in ustvarjalnost sta dva različna pojma. Glasbo delajo ljudje in njihova čud. Če je tehnika zdaj bistveno bolj dostopna, se tega res ni treba bati. Metal ni nič bolj mrtev, kot je bil pred dvema desetletjema. Težava metala in glasbe nasploh je, da nima več sporočilnosti v najširšem pomenu. Danes band nima povedati ničesar takšnega, kar bi pritegnilo širše občinstvo ali bi se z njim poistovetila neka generacija. Glasba v novem tisočletju ni več najpomembnejša stvar, ki bi spreminjala življenja ljudi, jih povezovala in jim širila duha. To je bila včasih naloga rocka, tja od rock ’n’ rolla 50. naprej. Zato sta Guns N’ Roses in Nirvana še zadnja velika banda, ki sta ganila ljudi po vsem svetu. Danes v svetu vladajo drugi pogledi na glasbo, ki je postala svet downloadov, ogledov, všečkov, sledilcev in občutka, da imaš vedno vse dostopno. Predvsem to slednje je največja prevara. Dostopno ti je le toliko, kolikor znaš poiskati. Poiskati pa ne znaš nič, ker nimaš podlage, da bi Google prav vprašal. Pa je šla izbira in dobil boš tisto, kar ti servirajo založbe. In predvsem metal ni tisto, kar založbe servirajo. Metal bandi pa nimajo prave energije in osredotočenosti, da bi s svojimi izdelki, sporočili in držo prepričali založbe, tako kot so to naredili bandi NWOBHM, ki so praktično vsi dobili zelo dobre pogodbe, mnogi tudi samo zaradi tega, ker so jih bolj ali manj naključno povezali s to sceno. In tu nekje se krog sklene. Ta šibkost v sporočilnosti in prepoznavnosti je pri metalu posledica izvornega greha, ki ga je metal (kritika, založbe …) naredil sredi 80., ko je potisnil vse »soft« bande takratnega časa in vse metalce 70. v hard rock in začel šteti leta metal zgodovine z nastankom NWOBHM. Tu ne gre toliko za to, da je opravil z bandi, ampak je ukinil širino, različnost, povezanost s preteklostjo in predvsem drugačne in številne idejne in ustvarjalne pristope. Ampak to je že zgodba za kak drug pogovor.
Danes so novi metal bandi brendirani enako kot konzerve paradižnika, pivo ali gazirane pijače in tudi na enak način jih prodajajo. Obstaja samo en način, da si na trgu, tisti, ki ga diktirajo korporacije. To velja tudi za najgloblji underground, ki zna prav tako dobro opletati s korporacijskimi floskulami, kot so profiliranost, tržna niša, bazen uporabnikov in podobni, Lemmy ali Ozzy nista operirala s temi izrazi.
Kljub vsemu pa moram poudariti, da je ta hip na sceni zelo veliko izvrstnih metal bandov. Njihovih imen nimam v glavi, imam pa jih zapisane. Pa to ni zaradi let, ampak preprosto zato, ker jih je bistveno več kot nekoč in si v stiku z njimi samo takrat, ko jih poslušaš. Verjetno jih je večina izmed njih že pri bolj ali manj dostojnih založbah. Vendar ni nobene mreže, ki bi te obveščala, spominjala, opozarjala, razlagala, kot so to nekoč počeli radii, televizije in drugi mediji. Ni nobene kolektivne povezanosti, pa ne govorim o facebookih. Ni pravzaprav ničesar, na kar bi se oprl, da bi lažje ponotranjil nove bande. In ta podpora, ki je sila pomembna, danes manjka, pa ne samo v metalu. Upam, da se bodo ti metal bandi nekako prebili v ospredje, ker ta skritost postaja že res pereča. No, novih dobrih bandov je vsekakor kar nekaj.


DEJAN: Iz tvojih odgovorov je jasno razvidno, da imaš zelo veliko znanja, ki ti je zagotovo koristilo pri tvojem delu v »zakulisju«. Kdo je bil tvoj prvi delodajalec? Kaj vse si tam delal? Samo z metalom se zagotovo nisi ukvarjal, hehe.
HEMI: Vedno sem izhajal iz tega, da je važno tisto, kar glasba da in kako te gane, ne pa katerega žanra je. Tako da si nikoli nisem želel, da bi se ukvarjal samo z metalom. Je pa res, da mi je metal najbližji. Prvi delodajalec? CIDMŠ v Šiški za DJ-janje in malo kasneje Nedeljski dnevnik, za katerega sem kot bralec pošiljal recenzije, pretežno metal albumov. Urednik Mitja Cjuha jih je vestno objavljal in zelo dobro plačeval. Zaradi teh recenzij me je najel pokojni Rihard Kislih, da sem urejal uro programa na Valu 202, in sicer rock lestvico v njegovi oddaji Popularnih 20. Naredil sem kakšnih 30 oddaj in jih sprva tudi sam vodil, kar je bila precejšnja katastrofa. Potem je vodenje prevzel odlični Slavko Kastelic, žal tudi že pokojna radijska legenda, jaz pa sem »samo« odgovarjal na njegova vprašanja, ki sem jih sicer sam sestavil. Ne vem, če se je kdaj prej zvrtelo toliko metala na Valu, hehe. Ko je Cjuha videl, da še migam, me je najel za pisanje rock vsebine za prilogo Nedeljskega dnevnika Osa in mi je pustil popolno svobodo. Tako sem lahko predstavil marsikateri metal band. Treba je vedeti, da je bil takrat Nedeljski daleč najbolj prodajan časopis v Sloveniji. Tako sem lahko objavil tudi epsko dolg članek o Guns N' Roses, tik preden so postali zares veliki, pa tudi naše bande sem lahko predstavljal. Podobno je bilo na začetku 90., ko sem pisal za visokoproračunsko revijo Grom, katere urednik je bil Peter Lovšin. Bila je odlična energija in izvrstna ekipa. Škoda, ker ni dolgo trajalo. Tisti čas pa sem že bil del ustanovne ekipe Radia Kranj, ki je trajala eno dobro nosečniško dobo, potem pa nas je politika zbrcala, odslovila in izbrisala iz kolektivnega spomina.
 
DEJAN: Pa pustiva politiko … Kako si lahko neposredno pomagal bandom? So se že takrat obračali nate?
HEMI: Ko živiš s to sceno, se stvari v glavnem zgodijo spontano. Eni bandi so našli mene, druge sem poiskal sam. V 80. se mi je zdelo, da izvajalcem lahko največ pomagam tako, da jih kar najbolj korektno in atraktivno predstavim in opozorim občinstvo nanje. Konec 80. sem poskušal biti tudi menedžer. Bil sem prvi menedžer Magnificovih U’ Redu, potem pa sem delal še s Krom, Mary Rose in Neron. Nastopil sem s pozicije, da menedžer ni nekdo, ki samo »rihta« špile, ampak nekdo, ki skrbi za glasbeno vizijo, širšo strategijo banda in na koncu band tudi dobro in pravilno proda. Založbe niti slišati niso hotele, da bi posnetke, katerih lastnice bi postale ob izdaji, tudi pošteno plačale. Pregovarjanja in pogajanja so trajala mesece. Mary Rose in Neron preprosto niso mogli več čakati in so potem posle z založbo speljale po svoje. S Krom in Magnificom je bila zgodba nekoliko drugačna, ker smo bili še precej bolj na začetku. Z vsemi pa smo se razšli v zelo prijateljskih odnosih. Kasneje sem bil vpleten v večje medije in malo je že začel delati PR tudi pri nas, tako da so informacije in prošnje letele od vsepovsod. Ko sem ustanovil revijo Doktor Musik, sem uvedel tudi rubriko DEMOing. V njej so se predstavili res številni bandi. Nekateri izmed njih so še danes zelo uspešni.
V reviji smo tudi načrtno podpirali in iskali bande, za katere smo menili, da imajo potencial. Tudi DJ-janje je zelo efektna in neposredna oblika pomoči. Kot DJ nisem nikoli imel vnaprej pripravljenega seta, s katerim bi moril obiskovalce. Tako so glasbeniki hitro dojeli, da bom zlahka zavrtel njihove stvaritve. In že v Palmi, kjer sem vrtel sredi 90., so mi nosili bandi svoje kasete. Umetnost je seveda v tem, da stvari potem čim bolj atraktivno uvrstiš v miks. Še posebej v Hound Dogu, kjer sem vrtel šest let, je bilo to zelo razvito in imeli smo kar nekaj »svetovnih premier«. Nekaj tega je bilo tudi 2006 v Rock Cafeju Epic v Postojni, kjer so bile res hude in totalno metal fešte. Tisti pametnejši bandi so tudi na ta način preverjali, katera skladba pri ljudeh gre in bi lahko bila single in katera ne. Podobno kot na disko sceni v 70., kjer ja na ta način nastalo veliko kapitalnih uspešnic.
 
DEJAN: Zanimivo! Dovoli mi narediti veliki skok. Kdaj si začel z delom na radiu?
HEMI: Radio te hitro in zelo zasvoji. Tam konec 80. je bil radio povsem nekaj drugega, kot je zdaj. Danes ti 95 % ljudi pri nas »s prve« ne bi znalo pojasniti, kaj je razlika med YouTubom in radiem. Po spletu okoliščin sem imel možnost, da sem naredil »svoj« radio. Tri leta sem snoval Radio Gama MM, ki je štartal leta 1994. 9 mesecev sem bil glavni in odgovorni urednik. Zbral sem top ekipo takrat najboljših. V tem kratkem času je ta radio dosegel še vedno nepresežen rekord po poslušanosti glede na področje, ki ga je pokrival, in sicer osrednje ljubljansko. Največji dosežek tega radia pa je bila toleranca. Zasnovan je bil namreč brez žanrskih omejitev in ni bilo nič čudnega, če si se ob 7. zjutraj zbudil s Pantero ali Sepulturo. Tehnično je bil space shuttle in celo Američani so ga prišli gledat. Vrtelo se je veliko grungea, metala in tudi alternative glasbe. Definitivno pa smo prinesli k nam rock in metal zvok 90. Pearl Jam, Nirvana, Rage Against The Machine, Red Hot Chili Peppers ... so bili enako velik hit kot Balkan (začeli oziroma vrnili smo tudi Yugo nostalgijo, op. H.) in top svetovni hiti. Imeli smo tudi dobro info mrežo, Reuters in za takrat tudi pošastno zmogljiv internet, ki ga, roko na srce, večina izmed nas ni znala uporabljati. Po zaslugi peščice, ki pa ga je, smo bili prvi v Sloveniji, morda celo v Evropi, ki smo objavili, da je umrl Kurt Cobain.
Po odhodu z Game sem prvič v celoti dojel, kaj je glavna težava Slovenije in slovenstva. In sicer, da nočemo imeti svoje zgodovine in da imamo beden kolektivni spomin, torej dve stvari, ki definirata močan narod. Po takšni izkušnji tudi Cankarja bolje razumeš. Namreč, tista Gama MM iz prvih devetih mesecev ni več obstajala. Kot da je ni poslušalo par sto tisoč ljudi. Danes greš na Wikipedijo iskat Gama MM in dobiš zmazek poln netočnih informacij, in sicer od opisa ustanovitve radia naprej. Še celo akterji, ki so bili vpleteni in bajno plačani, danes raje molčijo o tem, da so bili v tisti prvi ekipi. Ne bom jih imenoval, če so se tako odločili. Mnogi pa so tudi danes še kako prisotni v javnem življenju in medijih.
Podobno se je kasneje zgodilo z revijo Doktor Musik, ki sem jo zasnoval in nato vodil več kot pet let. Danes te revije ni v našem spominu. Pa čeprav smo bralcem predstavili vrhunske vsebine, objavljali ekskluzivne intervjuje s takrat top svetovnimi zvezdniki in bili vsaj malo del scene izven plank slovenskega vrta. »Strokovnjaki« in »poznavalci«, ki so se z alternative uspešno preklopili na dojko države, so nas po hitrem postopku odpravili kot revijo za najstnike in minilo je leto ali dve od zadnje številke in Doktor Musika v Sloveniji ni bilo več, podobno kot danes za številne virusa preprosto ni. Je formatiran z diskov slovenske glasbene zgodovine, čeprav smo veliko pomagali slovenski sceni. Prvi smo pisali tudi o takšnih bandih, kot sta Siddharta in Noctiferia.
Ta način razmišljanja in negiranja lastne preteklosti je tisto, ker nas dela hlapce in nas loči od recimo Hrvaške ali Srbije, kjer vsak projekt podprejo, že samo zaradi tega, ker je njihov, in kjer so ponosni na svoje sonarodnjake. Pri nas pa niti kompletne antologije slovenskih popevk niso sposobni izdati, tudi zato, ker se mnogih izmed njih sploh več ne spomnimo.
 
DEJAN: Če samo izhajam iz sebe, imaš popolnoma prav. Bolj ali manj ničesar ne poznam, kar si navedel. O teh zadevah niti slišal nisem, če pa vprašam Strica Googla, mi pa tudi ne zna preveč pomagati. Zato sem še toliko bolj vesel, da sva se po spletu nenavadnih okoliščin spoznala. Bi želel izpostaviti še kakšen mejnik, ki ste jih takrat postavljali?
HEMI: Mejnikov je bilo kar nekaj, vendar če dolgoročno ljudje nimajo nič od njih, potem so bolj sami sebi namen. Resnici na ljubo pa bi izpostavil en drug mejnik. Leta 2001 sem na SiOL-u  postavil prvi rock radio v Sloveniji, kar je precej prej, kot to danes beleži zgodovina. Na njem se je vrtelo ogromno metala, novega, starega, ful ekskluzivnega, kar si hotel, in čeprav je bil Siol takrat daleč največji vsebinski portal, v bistvu dvakrat večji od naslednjih dveh skupaj, in je imel na milijone klikov dnevno, se radia nista preveč prijela, verjetno tudi za to, ker nisem mogel dobiti sredstev, da bi delali program v živo.
 
DEJAN: Najtežje je menda sploh bilo spraviti metal kot temo v mainstream medije?
HEMI: Iz povedanega si verjetno že razbral, da si metal v mainstream lahko samo podtaknil, da bi pa bil njegov sestavni del, pa ni bilo pravih možnosti, še posebej ne po prvi polovici 90., ko so tudi v svetu metal potisnili povsem na obrobje. V te grungy, kvazi metal novejše stvari, ki bi se jih morda dalo kam potisniti, pa nisem zares verjel in nisem bil prepričan, da bodo prestale test časa.
 
DEJAN: S kom vse si imel možnost govoriti? Koga si srečal v živo?
HEMI: Med drugimi sem delal intervjuje v živo tudi z izvajalci, kot so Bon Jovi, Iron Maiden, in sicer z Dickinsonom in brez njega, Scorpions, Def Leppard, Metallica in ostalimi tremi četrtinami thrash svetnikov Anthrax, Slayer, Megadeth, pa Green Day, Jimmy Page in Robert Plant iz Led Zeppelin, Status Quo, Deep Purple, Dream Theater, Deftones, UFO, Michael Schenker, Asia, Cheap Trick, Accept, Saxon, Helloween, Grave Digger, Manowar, Type O Negative, Cradle Of Filth, Life Of  Agony, Bush, Soundgarden, Faith No More, Ministry, Ice-T in Body Count, Black Sabbath brez Ozzyja, Sepultura, Tiamat, Moonspell, Fear Factory, Napalm Death, Destruction, Ozric Tentacles, Clawfinger, John Mayall, Rotting Christ, Biohazard, H-Blockx, Dog Eat Dog, Die Toten Hosen, Anti-Nowhere League, Paradise Lost, GWAR, Therapy?, Agnostic Front, Ugly Kid Joe, Skin, Karma To Burn, Cannibal Corpse ... Od tistih manj metalskih pa sem delal intervjuje tudi z R.E.M., Blur, Jovanottijem, Nickom Caveom, Public Enemy, House Of Pain, Liquido, The Walkabouts, Manu Chao ... Izmed pop izvajalcev naj omenim Gwen Stefani iz časov No Doubt in imena, kot so DJ Bobo, Kelly Family, Caught In The Act, Captain Jack ... Po telefonu sem intervjuval tudi izvajalce, kot so Axel Rudi Pell, Machine Head, Duran Duran, Morcheeba, Massive Attack, Moby, W.A.S.P., Hypocrisy, Holger Czukay iz Can, Molly Hatchet, Doktor Alban, Josh Homme, AFI, Primal Fear, Kreator, Rage ... Najbolj pa sem ponosen na tri intervjuje, in sicer z Yello, Blue Öyster Cult in dEUS.
 
DEJAN: In če bi želel katerega koli od teh intervjujev, ki so nastali verjetno vsi v 80. in 90., prebrati, kje bi moral začeti iskati? Predvidevam, da v NUK-u ali kateri drugi knjižnici? Na spletu tega zagotovo ni?
HEMI: Ja verjetno. Vem, da 6. številke tudi NUK nima. So bili Anthrax notri. Kar nekaj intervjujev je tudi z 00. Večina intervjujev je bila res objavljena v Doktor Musiku, nekaj pa tudi v revijah Antena, Grom in Frend. Precej pa tudi na siol.net.
 
DEJAN: Drži, da so člani največjih bandov tudi najbolj prizemljeni?
HEMI: Ja, drži, zato so tudi največji. Zaradi pritiska, odgovornosti, ubijalskega ritma dela ali bogastva, se »manjši« slej ali prej strejo. Jon Bon Jovi je primer najbolj »prizemljenega« zvezdnika, kar sem jih jaz videl. Drugi tak je Klaus Maine iz Scorpions. Ko sem mu rekel, da bom intervju objavil v eni majhni brezplačni najstniški reviji Frend in morda kasneje še na eni radijski postaji, ki je še v nastajanju, je rekel: »Če boš s svojimi objavami prepričal enega človeka, sva midva naredila posel, in jaz ti bom večno hvaležen.« To je rekel človek, ki je že takrat prodal blizu 100 milijonov plošč.
 
DEJAN: Bi želel ali smel z nami deliti kakšno »rumeno« novico iz tistih časov?
HEMI: Intervjuje za Doktor Musik sva delala z mojo ženo. Dave Mustaine iz Megadeth, ki je bil takrat v fazi očiščenja, je hitro ugotovil, da je moja žena v bistvu producent intervjuja, ki pazi, da bo šel v pravo smer, me zalaga s podatki in tudi kaj vpraša, ko je potrebno. Najina organiziranost mu je bila zelo všeč, a si ni mogel kaj, da ne bi malo izzival. Nazadnje je rekel, da si ne upam iti z njim na nek vrtiljak na bližnjem dunajskem Pratru. Pa sva dve uri pred koncertom šla na vrtiljak, katerega steber vidiš s katerega koli konca Dunaja. Že ko smo prihajali na Dunaj, sem rekel: »Le kateri cepec se vozi s takim vrtiljakom!« in me je doletelo. Založniki in redarji so bili besni kot hudič, saj oni odgovarjajo zanj. Vožnja z vrtiljakom ni bila prijetna in še dež je bil. Itak so samo za naju odprli tisti vrtiljak. Dave se ni dobro usedel in ga je gravitacija stisnila, da ni mogel govoriti. Ko sem to ugotovil, sam ga vprašal, če je v redu, in če je to tisto, kar je pričakoval. Vedel sem, da mi ne more odgovoriti. Zato je bil še posebej jezen. Z vrtiljaka sem se opotekal kot pijanec, opazovalci pa pravijo, da Dave ni bil nič boljši. No, nazadnje je v posvetilu napisal »Balls of steel!«
En večer, ko sem Dj-al v Hound Dogu, se je izvedelo, da pride v klub Paul Di'Anno, pevec na prvih dveh albumih Iron Maiden. Ko je vstopal v klub, sem spustil skladbo Phantom Of The Opera, za mene eno najboljših metal skladb sploh. Pa je že po nekaj minutah do DJ-pulta priletela njegova žena in je rekla, naj ugasnem to, češ da Paul ni več v tej sceni. Seveda skladbe nisem ugasnil. Kasneje je prišel tudi sam Paul in rekel, naj raje zavrtim kakšne nove Mötley Crüe, ki so bili takrat v grunge fazi, ali pa Alice In Chains.
Leta 1991 sem imel dogovorjen intervju z Robom Halfordom iz Judas Priest, ki pa ga je odpovedal, kar je takrat veljalo za nezaslišan amaterizem. No, tudi kasneje. Vedel sem, da je intervju odpovedal zato, ker se je njegov fant bal priti z njim v Ljubljano, ker je mislil, da je pri nas še vedno vojna. Seveda mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi objavljal, da ima Halford fanta. Sedem let kasneje je novica, da je gay, postala svetovna senzacija.
 
DEJAN: In še moje zadnje vprašanje. Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
HEMI: V teh časih, ko so v Sloveniji vse relacije v glasbenem poslu postavljene na glavo, vzgibi v glasbi povsem napačni, glasbena kultura tri kilometre pod higienskim minimumom in tržišča praktično ni, nimam kakšnega uporabnega nasveta ne za nove niti za druge bande.

SORODNE VSEBINE:
8. 11. 2012Lene Kosti / Novice
20. 9. 2012Lene Kosti predskupina Accept / Novice
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija