Nedavno sem se na spletu spotaknil ob kratek članek oziroma prispevek neznanega avtorja, ki je zaradi svojega razočaranja nad nerazvojem metal glasbe v zadnjih dvajsetih letih v relativno jeznem tonu obsojal metal bande, ki se enostavno ne znajo ločiti od preteklosti in metalu podeliti zasluženega evolucijskega nadaljevanja. To, kar je nekoč veljajo za moderno in čemur danes pravimo old school ali klasika, naj po mnenju tega avtorja že končno postane zgodovina, metal glasbeniki pa naj že končno obrnejo nov list v razvoju same glasbe in se nehajo bahati s tem, da so nekaj, kar je bilo nekoč inovativno.
Osebno sem v zgoraj opisanih besedah uvidel kar nekaj resnice, a opazil tudi veliko zmoto. Ker pa sem prepričan, da se dotični avtor kljub vsemu ne bi tako izpostavil kot totalen nepoznavalec današnjega avantgardnega ali progresivnega metala, menim, da je pač imel v mislih veliko večino metal bandov, torej tisto zlato sredino, ki jo (amaterski in profesionalni) recenzenti v svojih recenzijah tako radi opisujemo kot »solidno, povprečno in že slišano«. To so bandi, katerih člani obvladajo svoje instrumente do te mere, da znajo nanje zaigrati katero koli solažo od Iron Maiden ali Metallice, znajo ponoviti še najbolj izviren ali kompleksen riff, ritem ali melodično zaporedje, po drugi strani pa so povsem nesposobni razviti inovativne lastne ideje ali lasten zvok. Prav tako menim, da omenjeni avtor pri tem ni mislil na dolgoletno uspešne bande, ki jim je uspelo vse to, kar sem naštel v drugi polovici predhodne povedi, a so se po nekajletnem uspehu začeli »ponavljati« oziroma »kopirati sami sebe«.
Brez navajanja kakršnega koli argumenta – ti sledijo v naslednjem odstavku – bi si do neke mere upal trditi, da slednji fenomen »kopiranja samega sebe« sploh ne obstaja, temveč da gre v tem primeru le za odkrito ali postopoma razvito esenco posameznega banda, ki se ji noče odreči. Glavno pobudo k razmišljanju o primerjanju kopiranja lastnih idej z bitjo ali temeljno identiteto banda mi je nevede med zelo dolgim intervjujem ponudil Dagon (Inquisition), ko je rekel: »Obstaja poseben stil, zvok z lastno osebnostjo in številnimi vplivi in navdihi. Inquisition ima ta zvok, ki ga nikoli ne želim izgubiti. Verjamem v evolucijo v black metalu, zdi se mi dobra. Znam pa tudi biti zelo konservativen in ne želim preveč eksperimentirati. Zakaj? Takšen je moj okus. A če grem globlje, bi rekel, da je ohranjanje stila pomembno, ker ko veš, kdo si, tako osebno kot glasbeno, si ponosen ter zadovoljen in se počutiš kot doma.«
Današnja preveč enostavna dostopnost kakršne koli glasbe v kombinaciji s površno percepcijo le-te je po mojem eden izmed glavnih razlogov in argumentov, ki potrjujejo zgornje mnenje. Le redki imajo čas, da se resnično poglobijo ali pa dodobra spopadejo z določenim albumom po tem, ko so površno ugotovili, da je le-ta podoben prejšnjemu ali kateremu drugemu. S pomočjo povsod in brezplačno dostopne glasbe s(m)o vsi postali strokovnjaki za vse, pri tem pa preslišimo podrobnosti, s katerimi se zlato jajce loči od plevela in ki so skriti indici za razvoj banda, čeprav v skromnih in previdnih korakih, ker band pač noče izgubiti svoje osebnosti. Kot mlada odrasla oseba, ki je delala iste napake kot vsi drugi odrasli pred njo, da je spoznala, kaj želi od sebe in zase od življenja. Po vsej vloženi energiji in porabljenem trudu nihče noče z danes na jutri zavreči vsega in postati nekdo drug. Seveda človeške osebnosti ne moremo neposredno primerjati z glasbeno, ker je bit nekaterih bandov ravno v tem, da so od albuma do albuma povsem različni in da se razvijajo ali bolje rečeno spreminjajo izredno hitro, kar bi za človeka pomenilo, da je shizofreno bolan. Obe plati sta sprejemljivi, tudi postopno in počasno spreminjanje, je pa zato naloga drugih bandov, da nadaljujejo tam, kjer so prvi ostali in tako poslušalstvu ponudijo nekaj novega.
Če se nek band zavedno odloči, da bo ohranil svoj stil in znotraj tega raziskoval in deloval do nedoločenega trenutka v prihodnosti, je to povsem legitimna odločitev. Konec koncev je treba takšnemu bandu zaupati tudi v smislu, da je enkrat že bil sposoben razviti lastno identiteto, kar pomeni, da bo sposoben to narediti še enkrat, če ga bodo zunanje ali notranje okoliščine prisilile k temu.
Komercialni uspeh je v tem oziru sekundarnega pomena oziroma je le odraz tega, da band to, kar počne, počne dobro in z odobravanjem širše množice ljudi. Če je nekaj popularno in zaradi tega komercialno uspešno, po mojem mnenju še zdaleč ni nekakovostno in prodano. Je pa spet res, da smo do velikih bandov dosti bolj tolerantni kot do majhnih. Veliki se tako rekoč smejo ponavljati, smejo počivati na svojih lovorikah, ker so pač nekoč pridobili tako velik status inovatorjev, da se jih ta drži še danes. Ko pa je govora o manjših bandih, takrat stilske sorodnosti hitro povežemo z neizvirnostjo.
Glasbo lahko torej dojemamo kot pornič ali kot dolgoletno zvezo. V prvem primeru gre seveda za površen odnos, ki temelji na nenehnem menjavanju dražilnih momentov, saj si nihče noče ogledovati enega in istega porniča v nedogled, pa naj bo ženska še tako »oh in sploh« (ker sem moški, sem za primer vzel žensko, ženska publika naj na to mesto seveda vstavi besedo »moški«). Kadar gre za zadovoljevanje kratkotrajnih potreb, želi biti človek hitro vzdražen in želi prav tako hitro priti do zadovoljitve svoje trenutne potrebe. Ženske/moškega noče spoznati, ker ve, da bo naslednjič za zadovoljevanje istih potreb uporabil drugo/drugega. Drugače pa je, kadar človek končno najde tisto, kar je iskal dlje časa. V tem primeru bo seveda večkrat tudi nezadovoljen, se bo skregal, bo naveličan monotonosti, ne bo zmeraj delil istega mnenja, a pod črto bo tudi zmeraj odprt do drugačnega mnenja, ki ga bo znal sprva ceniti in upoštevati, na koncu pa celo sprejeti kot svojega. Brez opisanega vloženega truda in dela se lahko ponovno vrne k površnosti, katere posledica je nenehna nezadovoljenost in neskončno iskanje.
Le dobro poznavanje materije je lahko prava osnova za odobravanje ali neodobravanje (ali kot pravi rek: prijatelje si želim blizu, sovražnike pa še bližje), za kar pa je treba vložiti dosti časa in energije, s čimer se potem nekako izključuje možnost razvoja odvisnosti od zmeraj svežega in novega. Sčasoma začne človek ceniti stanovitnost in mu hiter fiks ne prinaša pravega zadovoljstva.
A kaj, ko smo ljudje materialna bitja. Moški naj bi iz evolucijskega vidika imeli globoko v sebi zakoreninjen gen, ki nas nezavedno sili k zbiranju različnih (materialnih) dobrin, medtem ko emancipacija uči ženske, da so enakovredne moškim in da lahko imajo zaradi tega vse, kar imamo tudi mi. Glasba sicer ni oprijemljiva, a ker je možno tudi njo zbirati ali nekje kopičiti, ljudje tudi v tej zvezi nismo nič boljši od Rammsteinovega besedila pesmi Mehr, katere osnovno sporočilo je, da človek nikoli nima dovolj.