Skupina iz Rima, ki svojo glasbo predstavlja kot avantgardni death metal, ima do neke mere sicer res drugačen glasbeni pristop kot večina skupin na sceni, a bi jih težko označila kot takšne. Njihovi glasbi bi še najbolj ustrezala oznaka melodični death metal s primesmi progresive, saj je že po nekaj pesmih očitno, da so Italijani pod močnim vplivom švedskega kolosa Meshuggah in Američanov Mastodon.
K2 je že tretji album trinajst let stare skupine Adimiron in že s prvo pesmijo Oriens pokažejo, da niso novinci. Orientalsko zveneč začetek mi je v spomin takoj priklical Nile (pesem Those Whom The Gods Detest) in Melechesh (pesem When Halos Of Candles Collide), a so jih kaj kmalu že izrinile asociacije na Mastodon. Še vokal močno spominja nanje, le da ima drugo barvo glasu, ki je bolj kot barvi Brenta Hindsa bližja Davidu Draimanu (Disturbed). Vsekakor je močan vokal velik adut skupine, ki skupaj z inštrumenti in netradicionalnimi ritmi tvori zanimivo podobo skupine. Iz Adimiron namreč vre energija, tako na studijskih posnetkih kot tudi na odru. Lani decembra so nastopili v Ljubljani kot predskupina Vader in Gorgoroth, s svojo energičnostjo pa so skoraj zasenčili headlinerje. Na žalost takrat publika ni pokazala pretiranega zanimanja in če se vrnem nazaj h K2 je to vsekakor plošček, v katerega je band vložil ogromno truda in denarja. Produkcija je namreč na zelo visokem nivoju in kot sem že prej omenila ima glasba tisti pravi »heavy« prizvok.
Ob poslušanju prvih pesmi so riffi razgibani in ritmično malce nepredvidljivi, glasba pa še najbliže progresivnemu metalu. V pesmi Vertical Limit se celo na kratko pojavijo klaviature, ki že tako hitri in zmedeni pesmi dodajo malce shizofren pridih. Poleg klaviatur se Italijani poslužujejo tudi nekaj vokalnih efektov. Album se morda v teh nekaj pesmih še najbolj približa konceptu avantgarde, ki pa nikakor ni jedro njihove glasbe. Ne glede na to ali so posamezne pesmi vredne poslušanja, se že pri tretji nekako prikrade občutek dolgčasa, saj so si pesmi že preveč podobne. Morda je ravno zaradi tega naslednja pesem (vsaj na začetku), balada Passengers, več kot dobrodošla. Pevec Andrea Spinelli prvič pokaže, da mu poleg tršega vokala prav tako leži bolj melodično obarvano petje. Pesem nekje proti sredini zapade nazaj v trše in hitrejše riffe, ki vključujejo tudi nekaj spevnejših solaž. Med prvimi pesmimi solaž ni, le obilica hitrih kitarskih preskokov, ki kažejo dober oprijem in kitarsko znanje Alessandra Castellija. Za njim ne zaostaja niti basist Maurizio Villeato, ki se nekajkrat tudi uspe izpostaviti. V pesmi The Whisperer gostuje na vokalu Dave Padden iz kanadske zasedbe Annihilator, kar je dobrodošla vokalna popestritev, saj Andrea s svojimi glasilkami veliko ne eksperimentira. Se pač drži tistega, kar mu najbolj leži in najbolje zveni. Po petih pesmih se še vedno ne morem otresti »mastodonske« prisotnosi, h kateri se je sedaj še zaradi nekaj riffov vpletel še prizvok poljskih Vader. Šele sedma pesem Above The Rest razbije »naspidirano« monotonijo večine pesmi, saj z bolj umirjenimi bobni in orientalskimi melodijami ustvari povsem drugačno vzdušje. Pevec se znova izkaže z žametnim petjem, bobnar Federico Maragoni pa še v mirjenjših ritmih ne opusti progresivnih oblik bobnanja.
Znotraj metal glasbe K2 ne predstavlja ravno nekega mejnika, a vsekakor povezuje določeno mero eksperimentiranja in že preverjenih pesemskih struktur. Album nudi slabih petinpetdeset minut glasbe, ki si zasluži, da ji vsaj enkrat ali dvakrat prisluhnemo. Ali nam bo všeč ali pa nas bo povsem odbila zavisi od vsakega posameznika.