Black metal je kot vesolje, iz nobene smeri ni omejen in se širi v neskončnost, kamor koli se ozreš, je vse na prvi pogled črno, mrzlo in enako, po podrobnejši analizi pa razlike postajajo vse očitnejše in večje. Tako je iz tistega preprostega bogokletnega gibanja, ki se je rodilo v znak uporništva in nestrinjanja predvsem s krščansko religijo, nastala glasba, ki med drugim že opeva tehnološki razvoj, naravo, čebele, in kot je rekel Abbath od Immortal, tudi gore in ptice, a se kljub temu še vedno imenuje black metal. Nič narobe, sam sem sicer ljubitelj drugačnosti in pozdravljam unikatnost, kakršna koli že je, nisem pa ravno željan poslušati strašila s črno-belim makeupom, ki se na ves glas dere, kako s suhim kruhom krmi labode. Razumemo poanto, ne? Tako da ja, resnično že pogrešam tisti prvinski, primitivni black metal, ki skozi besedila poveličuje hudiča in opeva kozlanje krvi po oltarju ter spolno občevanje z demoni. In kot bi moje skromne želje nekdo od zgoraj ali od spodaj uslišal, je bil na splet naložen prvi pravnomočni celovečerec skupine Aggrevil.

Pri Aggrevil gre za črno-železni kvartet iz Primorske, ki za seboj nima ravno kilometrov starega nemškega Volkswagna, saj kot tak obstaja šele dobra tri leta. Do sedaj je skupina izdala le demo posnetek z eno instrumentalno skladbo in EP, naslovljen First Warrior Wings. EP ponuja kar všečen starošolski black metal, ki kar hitro zleze pod kožo. Kaj pa prinaša debitantski album, Rising Demons?

Glede na ime skupine bi pričakoval agresivno in zlobno glasbo, mar ne? Taka tudi je. Album da vso čast imenu, primitivno, surovo, brez olepšav ali ambientalnih klaviatur. Kot EP je tudi album sestavljen iz pretežno srednje hitrih skladb z občasnimi, hitrimi blast ritmi in silno simpatičnimi groovy deli, ki kar kličejo po čupanju. Pri skladbah Enter Into the Infernal Fire in pa Arrival Souls of Demonic Ancestors se preprosto ne bi mogel zadržati, da ne bi razgibal vratnih vretenc. Odlična headbangerja. Četudi sta si stilsko in strukturno EP in album precej podobna, se pojavi največja razlika v dolžini posameznih skladb. Tako je najkrajša skladba albuma daljša od najdaljše skladbe EP‑ja (izvzemši dva krajša intra, ki ju nekako ne razumem, saj sledita drug za drugim in je potemtakem The Ancient Prophecy intro intra In the Prison of Hell, ali kako bi človek to razumel?).

Kratko malo, gre za black metal stare šole, ki pa ne odkriva ravno tople vode. Skladbe so poslušljive in hitro zlezejo pod kožo, a ne povzročijo tistega efekta »wow, kaj pa je to«, kar najbrž tudi ni bil namen skupine.

Čeprav mi je izdelek res všeč, imam pripombo. Kot je pozoren bralec lahko zasledil na začetku sestavka, je bil album naložen na splet. Da, izdelek je bil do sedaj izdan le v digitalnem formatu, kar me kot pristaša medijev v fizični obliki, sploh v obliki gramofonskih plošč, nekoliko žalosti, ampak se v to podrobnost nisem in ne bom preveč spuščal, važno je, da glasba zadovolji potrebe poslušalca, je tako?