V začetku leta je izšel četrti album nemške zasedbe Agrypnie, katere zgodbo je začel Torsten Hirsch oz. Torsten, der Unhold (Nocte Obducta) kot solo projekt leta 2004. Z Ateas Cineris oz. »Dobo pepela« Agrypnie sledijo svojemu prepoznavnemu stilu, kakršnega je Torsten osnoval že z debitantskim albumom F51.4 (2006). V primerjavi s prvencem in s kasnejšim razvojem banda Agrypnie tokrat žal niso izpolnili pričakovanj marsikaterega poslušalca.
Ateas Cineris je soliden plošček v več pogledih; produkcijsko je na nivoju, veliko premisleka in truda je bilo vloženega v besedila, ki so mimogrede vsa v nemščini, prav tako so pesmi zanimivo strukturirane. Moti predvsem monotonost Torstenovega vokala, ki je sicer kot hibrid med harsh in clean vokalom sam po sebi precej izviren in zelo prepoznaven, vendar identičen na vseh izdajah doslej. Podobno je tudi s sestavo komadov – skoraj vsak komad je v izolaciji dober, skupaj kot celota pa so si vse pesmi preveč podobne. Agrypnie so black metal razvili v povsem samosvojo smer, zato jim takšna oznaka že od samega začetka več ne ustreza. Bobnarski prehodi razkrivajo vplive metalcora, kar je zagotovo pripomoglo k ogromni priljubljenosti zasedbe na domači sceni. Klaviature z izjemo nekaj krajših uvodov in intermezzov služijo le kot podlaga, saj večinoma niti ne sledijo neki melodiji, temveč zapolnjujejo ozadje z minimalnimi tonskimi razlikami. Zato je toliko večji poudarek na kitarah, saj Agrypnie pogosto variirajo trše distorizrane riffe z mehkimi kitarskimi efekti ter bolj umirjeno akustično kitaro. Čeprav se je z Ateas Cineris zasedbi pridružil Eklatanz, ki je osnoval enega izmed najbolj prepoznavnih nemških dsbm/blackgaze skupin, Heretoir, k Torstenovemu bandu ni doprinesel nič svojega ali novega. Agrypnie ostaja primarno Torstenov ustvarjalni ventil, v katerem lahko napiše glasbo po svojih merilih, brez prilagajanja ostalim članom, ki mu svojstveno služijo samo za glasbeno spremljavo v živo. Najmočnejša pesem na sicer precej ritmično živahni plati je Zurück, na kateri si Torsten dovoli za malenkost več eksperimentiranja z vokalom, saj na primer bolj sledi ritmu besedila kot ritmu bobnov in kitarskih rifov. Na pesmi je poleg odmaknjenih klaviaturskih zvokov prisoten tudi klavir, ki pesem še bolj obarva, podobno kot refren pesmi: »Kein Weg führt mich zurück und jeder Morgen raubt mir Stück für Stück mein Leben. Kein Augenblick lebt ewig, das Jetzt vergeht und rinnt mir haltlos durch die Finger.« (op. p. »Nobena pot ne vodi več nazaj in vsako jutro mi kanček življenja ukrade. Noben trenutek ne traja večno, tu in zdaj počasi mi polzi skozi prste.«). Refren na tej točki omenjam v povezavi z veliko prednostjo Torstenovega vokala, namreč njegovo čisto artikulacijo, saj poslušalec tudi brez besedila pred očmi lepo sliši vsak glas in besedo, kar ga le še bolj povleče v dogajanje in vzdušje v pesmi. Večina albuma je razvejana in energična, vmesni mirni prehodi pa poslušalcu dovolijo malce zadihati, da se lahko pripravi na ponovni napad kitar in bobnov. Poslušalca lahko povsem prevzamejo že samo zahvaljujoč dobrim zvočnikom, kakšna neverjetna sila pa so Agrypnie v živo, mora človek pač izkusiti na lastni koži. Slovenijo na svojih turnejah žal vedno zaobidejo, za kar pa je tukaj verjetno kriva jalova podpora nemškim skupinam ekstremnega kova. Raba nemščine je za preboj v tujino očitno dvorezen meč, je pa vsaj na domačih tleh za takšne bande velik plus. Na tej točki pa moram omeniti svetlo izjemo, ki potrjuje pravilo; lanska turneja norveških Kampfar, ki so jih na turneji poleg Američanov Velnias spremljali nemški Helrunar in Obscurity.
V oči malce bode dejstvo, da je Torsten na novi plošček vključil dve sicer izvrstni pesmi z EP-ja Asche (Gnosis, Erwachen), ki pa ju ni posnel na novo ali kako drugače upravičil svojo potezo. Na aktualni album bi namesto tega lahko vključil še kakšno svežo pesem ali dve. Sicer je takšna praksa med metal bandi precej pogosta, kar pa ne pomeni, da je tudi dobra. Ateas Cineris ni brezhiben, še zdaleč pa ni slab. Ali kot celota odtehta svoje pomanjkljivosti, pa naj vsak presodi sam.