Angel so bili zame od nekdaj velika neznanka. O njih nisem vedel kaj več kot to, da so bili ameriški hard rock / glam band, znani po kilah pudra in povsem beli garderobi. Ne prav dobri obeti, vsaj kar se mene tiče. Aktivni so bili v drugi polovici sedemdesetih, potem pa so se pojavili le še ob posebnih priložnostih. Lani so ob vsesplošni evforiji reunionov ponovno izdali prva dva albuma (iz let 1975 in 1976) in sicer kot dvojni CD brez bonus komadov.
Zame kot nepoznavalca Angel je glasba pomenila prvovrstno presenečenje. V nasprotju z glam imidžem gre za psihadelični hard rock. In to kakšen. Zvok je precej tipičen za hard rock sedemdesetih, kitare so trde, vse skupaj pa bogato obloženo s klaviaturami. Pevec je sijajen, v kar smo se lahko pred leti prepričali tudi na festivalu Bang Your Head.
Prvi album, imenovan preprosto Angel, je fenomenalen, mojstrovine si sledijo ena za drugo in kar težko je izbrati najboljše. Nekoliko izstopajo epska sedem minutna Tower, sijajna psihedelična balada Mariner in metal »killer« On & On v stilu zgodnjih Judas Priest.
Drugi album Helluva Band je v primerjavi z Angel nekoliko manj psihadeličen. Album je malo manj fenomenalen od prvenca, vendar še vedno sijajen. Hitra uvodna skladba Feelin’ Right je pravi aperitiv za tisto, kar sledi – osem minutna himna The Fortune, starorockerska Mirrors in čudovita balada Feelings.
Za kot solza čisto desetko. Obvezen nakup za vse, ki vas zanimajo nekoliko pozabljena podstrešja zgodovine heavy metala in hard rocka.

Matija G.