Kaj je poleg znamenitih Watersovih riffov še zelo značilno za kanadske thrasherje? Neprestano menjavanje vokalistov. Po sporu med Jeffom in bivšim pevcem Randyjem Rampagem je tokrat Jeffu v band uspelo pripeljati Liege Lord pevca in bivšega Overkill kitarista Joea Comeaua. Seveda nas je vse zelo zanimalo, kakšen bo njegov “vokalni come back”.
In kakšen je? Odličen! Njegov, zelo melodičen, malce grob in na trenutke agresiven vokal se zelo dobro ujema z Jeffovimi kompozicijami. Poleg tega se je Joe izkazal tudi kot odličen imitator. Da ne boste mislili, da sta nekatere vokale odpela Halford in Dickinson, ali pa da je Bon Scott vstal od mrtvih! Ne, vse je zapel Joe sam.
Ni pa vokal edino, kar je odličnega na tej plošči. Sem seveda sodi tudi kitarsko igranje Jeffa, ki nas od prvega do zadnjega komada “bombardira” z zanj značilnimi riffi. Plošča se začne s tremi udarnimi thrasherskimi Denied, The Perfect Virus in Battered. Nato pa se s počasnejšo, a zelo melodično naslovno pesmijo vsa stvar malce umiri. Shallow Grave, za Annihilator zelo nenavaden komad, je zelo v AC/DC stilu. Do umirjenega instrumentala Liquid Oval sledijo še tri zelo energične, power pesmi. Podobna je tudi Epic Of War, ki ima tipičen maidenovski srednji del. Po zadnjem komadu Hunter Killer pa sledi še “otroški dodatek” s kokošmi in racami “na vokalu”.
Carnival Diablos sicer ni tisto, kar sta prva dva albuma, vendar ima svoje kvalitete, s katerimi prekaša večino ostalih.

Matjaž