Jeff Waters, maestro kitarskih riffov, z Annihilator neprestano išče nove smeri in ideje. Nekajkrat mu je to več kot odlično uspelo, nekaj Annihilator izdelkov iz njihovega zgodnega obdobja si je pridobilo že kar kultni status, kdaj pa je (roko na srce) tudi pogorel na celi črti. Waking The Fury sicer ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij, je pa album, ki bi znal njihove fane razdeliti na tiste, ki bodo nad njim navdušeni in tiste, ki ga ne bodo nikoli poslušali.
Annihilator so na tej plošči nadaljevali slog, kot smo ga lahko slišali na prejšnji Carnival Diablos, čeprav so se od prejšnjega albuma kar dobro oddaljili. To se predvsem pozna pri dodani ostrini, tudi agresiji in pa distorziji, s katero na trenutke celo pretiravajo. Jeff je spet pokazal nekaj svojih odličnih solaž in tipičnih Annihilator riffov, katere pa pokvarijo dolgočasni, moderno naravnani riffi. Kompozicije šepajo – album deluje narejen na hitro, deli komadov se preveč ponavljajo, premalo je dogajanja. Svetla točka je (spet) odličen vokalist Joe Comeau, ki pa bi si nedvomno zaslužil peti na kakšnem zanimivejšem materialu.
Nad povprečjem je recimo komad Ritual, z nekaj več agresije izstopa My Precious Lunatic Asylum. Največja izjema albuma je Nothing To Me, ki je v AC/DC rockerskem slogu (nekaj podobnega smo že slišali na Carnival Diablos, komad Shallow Grave) in je navsezadnje edini komad, ki pokaže pravo mero dogajanja. Na komadu Cold Blooded pa fantje pokažejo, da bi bilo treba pred njimi skriti Slayer albume, vsaj tiste iz njihovega novejšega obdobja. Kot bonus so dodali še živo verzijo Shallow Grave (dobro) in radio edit komada Nothing To Me (kot da kdo to rabi na albumu).

Matija

Album je posodila trgovina Müller. Lahko ga kupite v Ljubljani na Čopovi 40: eTrgovina