Astora je solo projekt Gregorja Korošca – Geda. Projekt je zaživel leta 2019, torej kot predkoronski otrok, ki ni produkt dolgočasenja med prepovedanimi medobčinskimi prehodi s policijsko uro. Pod streho ima do zdaj dva EP-ja in dva celovečerca, The First Flame in Metamorphosis, ki sta oba izšla leta 2021. Aha, tukaj pa se že pozna ta koronski dolgčas, ki je na srečo prerasel v ustvarjalno delo in rezultiral v izdaji kar dveh celovečercev. Nekateri so se razkuževali v sosedovi garaži, Gedo pa je mozgal, ustvarjal in snemal. Pohvalno! Logično pa takšen tempo ne more trajati v nedogled, tako je po teh izdajah nastopilo pričakovano zatišje, ki je trajalo vse do letošnjega leta.

Petletni molk je bil prekinjen z izdajo tretjega celovečerca, imenovanega Hope in Despair, up v obupu, zanimiva besedna igra, ki je precej bolj atraktivna kot vizualna podoba naslovnice, ki me iskreno ni najbolj navdušila. Pravzaprav me celo rahlo odbija, ampak saj nismo v galeriji, da bi razpravljali o slikarskih tehnikah, uporabljenih na platnu, temveč o glasbi. Kako v končni fazi plošček sploh zveni?

Kljub temu da žanrsko ne gre ravno za mojo prvo disciplino, me je že naslovni komad presenetljivo požgečkal. Skladba v sebi nosi nekaj, kar zna obetati in tako me je tudi podžgala, da sem se posvetil albumu v celoti. Ker pa sem ravno nagovoril žanre, je za nekoga, ki projekta ne pozna, treba omeniti, da je Astora v Metal Arhivih klasificirana kot death/black metal. Ampak prav veliko nekih elementov, ki bi bili v sorodu z black metalom, med poslušanjem nisem zasledil. Sicer nastopi občasna raba »harsh« vokala, kar pa je, grobo rečeno, edina prvina, ki bi zares nekako potegnila vzporednico z black metalom. Pri albumu Hope In Despair gre za precej zanimivo kombinacijo modernega deathcora in progresivnega metala, ujetega v mrežo post metal pajčevine. Pravzaprav lahko govorimo o neki vrsti maratona kontrastov s progo, ki se vzpenja od modernejših groovov in surovih, nizkotonskih smash riffov v stilu Vulvodynia, nekoliko mehkejših, progresivnejših vložkov, kot so jih nekoč kovali v hiši Opeth, ter čustveno-zasanjanih melodij, ki na prvo žogo spominjajo na God Is An Astronaut. Torej zelo drzen zvarek različnih stilov, ki so si med seboj sicer v oddaljenem sorodu v šestem kolenu, a bi ob najmanjši nepazljivosti lahko tvorili presoljeno, mastno in neprebavljivo enolončnico. Ampak iz tega lonca diši. Gre za zadovoljiv in zrel izdelek, ki požgečka poslušalčevo podzavest na nekoliko globlji ravni kot njegova predhodnika. Absolutno je zaradi globine in tiste zasanjane melodike, ki je, mimogrede ni malo, ekstremno melodičen izdelek, težje prebavljiv in nikakor ni na prvo žogo, kot bi bil nek klasičen, šablonski death metal. Omenjena melodika ter pestrost vokalnega izražanja, ki seže od zgoraj navedenih »harsh« vokalov, growla do clean petja dveh gostujočih glasbenikov, čisti kitarski vložki in previdna raba atmosferičnih klaviatur naredijo iz albuma precej svojevrsten in nevsakdanji izdelek, ki je vsekakor vreden posluha. A ravno iz tega razloga je možnost, da se album znajde na vsakodnevni playlisti, verjetno nekoliko manjša.