Jasno je, da so možnosti, da bomo dobili trdo kuhana jajca, če čez balkon zlijemo liter vrele vode in za njo vržemo še nekaj jajc, zelo majhne. Prav tako je jasno, da Darkthrone riffi sami po sebi ne naredijo Darkthrone (ali njihovega klona). Za vsem tem (torej tako za trdo kuhanimi jajci kot za Darkthrone) leži več, kot se zdi na prvi pogled. Toda žal je precej očitno, da se Nizozemci Autumnal Reaper tega ne zavedajo ravno najbolje.
Rise Of The Raging Death je na pozitivni strani konsistentna in intenzivna metal plošča. Zvok je lep in (že skoraj preveč) čist, metal »show must go on« drži od začetka do konca albuma – če si izposodim frazo Queenov – in zadeva se je izkazala za čudovito glasbeno podlago, medtem ko človek počne kaj drugega. Promocijski prospekti bi nam radi ta band prodali kot death/black metal hibrid. Prav. Na zahodu itak ni nič novega. A kaj bi naj bilo na temu bandu black metal, ne vem, razen nekaj riffov, ki bi zveneli kot nekaj, kar bi Darkthrone posneli leta 1994, če ne bi bili tako lepo in obrtniško posneti in intergrirani v precej melodičen, a spet ne švedsko melodični, death metal, ki bi na določenih mestih rad bil brutalen (karkoli že to je), pa mu nekako ne uspeva. Ne eno, ne drugo, niti tretje skratka. Škoda, saj tipi poznajo svoje strune in opne ...
Problem pri takšnih žanrskih hibridih se vedno znova izkaže v zvoku in strukturah. Prva niansa ponavadi trpi zaradi zlate doze elektronike, triggerjev in ostalih pripomočkov, ki pripomorejo k »lepoti« albuma; druga pa vsled razumske težnje po združevanju različnih elementov, ki pa se ne čutijo. Največja neumnost je igrati kvazi death / black hibridni metal, če v (hipotetičnem) bandu glasbo pišeta dva človeka, eden bolj doma v prvem stilu, drugi v drugem; po liniji najmanjšega odpora se taka zasedba odloči združiti ti dve sferi in band naj bi tako postal hibrid. Naj bi; a žal v večini primerov postane zgolj zmes elementov, ki so kompatibilni samo na razumski (apolinični), nikakor pa ne na čutni (dionizični) ravni. V takšnih primerih dva in dva ni štiri, kaj šele pet, ampak zgolj tri. Če sploh.
Nekaj takšnega se mora dogajati z Autumnal Reaper, ki svoji dvajsetletni karieri navkljub nekako ne morejo prekiniti nekih začaranih krogov, v katerih se vrti nepregledno število metal zasedb. Ne spominjam se, kdaj sem nazadnje poslušal kakšen album, ki bi poslušalcu predstavljal tako ničeln izziv, kot ga ta. Riffi se vrstijo drug za drugim – nekateri bolj, drugi manj posrečeni, bobni precej posrečeno menjavajo tempo in vokali krulijo in krulijo. Vemo, da bi se moralo nekaj zgoditi, a navsezadnje gre album mimo, ne da bi se sploh zavedali kdaj in če se vprašamo, kaj se je zgodilo, se z grenkim okusom v ustih zavemo, da je odgovor »nič«. Vsaj nič pomembnega. Tipično za mentaliteto zahodne družbe dandanes ... Na tem mestu pa je verjetno primerno citirati Nicka Cava: »Well, most of all nothing much ever really happens and God rides high up in the ordinary sky.«
Rise Of The Raging Death torej. Preizkusite če hočete, a verjetno se boste prej ali slej vrnili h kakšnim bolj kvalitetnim hibridom. Ali pa k Darkthorne na eni, ali Obituary na drugi strani. V bistvu je precej preprosto ...

Davorin