V časih povoja interneta je odkrivanje novih bandov potekalo precej drugače kot danes, pogosto tudi »na blef«, ko si z namenom spoznati novo dobro glasbo kupil album neznanega izvajalca. Včasih je bila taka igra na srečo uspešna, včasih ne. Reklamam seveda vedno ne gre zaupati. A EP Axehammer Lord Of The Realm je bil leta 1998 zadetek v polno – »kick ass« ameriški power metal, posnet še v osemdesetih, s fantastičnimi himnami, kot so Princess, Lord Of The Realm, Sands Of Time in Axehammer. Plošček je bil le redko v domačem arhivu, saj so si ga na veliko sposojali ostali metalski soborci. Ja, tudi tega se danes praktično ne počne več.
Axehammer so se potem reformirali, leta 2005 posneli prvenec Windrider, po sedmih letih odmora pa se vračajo z albumom Marching On. Že po nekaj minutah poslušanja je jasno, da Axehammer v vseh teh letih niso izgubili na privlačnosti in da še vedno »žagajo« na polno. Sprememba na mestu vokalista jim ni škodila. Odličnega »shouterja« Billa Rampa je zamenjal skoraj tako kvalitetni Kleber Mandrake (vsak z malo znanja nemščine in angleščine naj si sam pri sebi prevede njegovo (umetniško?) ime), prav tako klasični ameriški heavy metal vokalist z izvrstnim občutkom za melodije, odličen tako v visokih kot srednjih legah, nekoliko pa spominja na Jamesa Rivero. Je manj prodoren in nekoliko »mehkejši« kot Ramp. Album je brez šibke točke; štirideset minut se menjavajo naspidirane in mid-tempo himne z udarnim ritmom, blestečimi solažami in dueli (amerikanizirani Iron Maiden), intenzivnimi riffi ter že omenjenimi prepričljivimi vokali. Material sicer ne dosega najboljšega na Lord Of The Realm in top '80s US metal izdajah, brez problemov pa se ga lahko postavi ob bok aktualnim albumom rojakov Cage, Vicious Rumors in Helstar. Poleg fanov zgodnjih Omen in Jag Panzer pa je prav to tudi ciljna publika Axehammer. In ta bo z Marching On dobila pravo adrenalinsko dozo brezkompromisnega heavy metala ameriške šole.