Kot vam je že najbrž znano, je Flight Of The Migrator drugi del Universal Migrator, (za tiste, ki še ne vedo: Dream Sequencer je prvi del), projekta Ayreon. Tu je zgodba podobna kot na prvem Cd-ju, vendar s to razliko, da zadnjega še živega človeka Dream Sequencer popelje na začetek vsega, do velikega poka. Le-ta ustvari dušo Universal Migrator-ja, ki se razdvoji in vsak del se odpravi na iskanje poseljenega planeta. Z enim delom se ta človek nameni priti na Zemljo. Potujeta skozi celo vesolje, na koncu telo človeka umre in iz duše nastane nov Migrator.
V nasprotju s svojim ˝bratom˝ je ta album veliko trši, agresivnejši, ima bolj dinamične klaviature in heavy kitare, skratka prava progresivna power metal mojstrovina. Za vse to gre največ zaslug seveda Arjenu, ki je okoli sebe zbral take vrhunske glasbenike, ki jih je v tolikšnem številu težko najti na eni plošči. Začne se s hitro instrumentalno skladbo Chaos, ki ima veliko menjav klaviaturskih in kitarskih solaž. Druga skladba je ena najboljših pesmi na albumu, Dawn Of A Million Souls, z Russelom Allenom na vokalu in Michaelom Romeom (oba Symphony X) na kitari. Russel navdušuje z nenavadno čutnim vokalom in prava škoda je, da ga ne uveljavi v svojem bendu. Zelo dobro pride do izraza naslednja skladba z Ralfom Scheepersom (Primal Fear), ki mu je Arjen namenil najhitrejšo pesem, kar Ralfu najbolj odgovarja. The Quasar, to najbolj nenavadno, psihadelično pesem z veliko eksperimentiranja, je odpel Andi Deris (Helloween). Sledi pa božanski desetminutni ep Into The Black Hole z Bruceom Dickinsonom - atmosferične klaviature, odlični riffi in ena najboljših Bruceovih vokalnih predstav do sedaj. Fabio Lione (Rhapsody) poje skladbo Through The Wormhole, ki je bolj »groovy« in mu ni najbolj pisana na kožo. Zelo solidno je Kotipelto (Stratovarius) svoje delo opravil na Out Of The White Hole. Skladba The Solar System je, podobno kot Derisova, polna eksperimentiranja in kompleksno zgrajena. Zadnji pa je na vrsti še Ian Perry (Elegy), ki je imel še najlažjo nalogo, saj je njegova pesem še najbolj podobna tistemu, kar ti pevci delajo v matičnem bendu.
Arjenu tokrat k sodelovanju ni uspelo privabiti takih mojstrov kot so David Gilmour (Pink Floyd), Ronnie James Dio, Phill Mogg (UFO), Jon Oliva (Savatage). In ker njegovim idejam ni videti konca, se že lahko veselimo nove mojstrovine; morda (upam) tudi v sodelovanju z omenjenimi glasbeniki.

Matjaž