No, končno! Spet metal, ki se vrača h koreninam in gradi na neprizanesljivosti in robati ostrini.¹ Slednja se kaže skozi neposrednost sporočil in tehničnost izvedbe, kakršno v svoji zlobnosti in barbarski surovosti lahko kaže le hibrid thrash, speed in black metala. Pesmi v glavnem stojijo na thrasherskem okostju in trupu, ki mu okončine dajejo vplivi speed metala, končno podobo s kožo pa elementi black metala. V določenih pesmih se v vrtinec dogajanja vključi še black 'n' roll, s čimer črn primitiven kaos postane popoln v svojem bistvu.

Božji smrad se začne s komičnim opozorilom (uvodno Warning) bogaboječim dušicam, kakšno glasbo lahko pričakujemo v nadaljevanju. Slednja je prav taka, kot jo opozorilo napove. V Maxima Culpa kitare zažagajo s pol topim rezilom akordov, ki sicer režejo, vendar zaradi nepopolne obdelanosti hkrati tudi trgajo po ušesih. Podobno kot topa sekira po sekancih lomi po ušesih tudi bobnanje, medtem ko krasno hrapav, a razumljiv vokal do konca potrga skorjo, kožo in meso v ušesih. Čeravno si pesem morda prizadeva zveneti kot kakofonija, v resnici izpade kot organiziran kaos.

Pesmi si nato sledijo vihravo divje kot barbarski napad. Sledgehammer, v dolžno čast imenu, res buta kot macola. Intenziven blackened thrash z dobro slišno baskitaro, spodobnim kitarskim soliranjem in lucidnimi spremembami tempa ima jasno subliminalno sporočilo: mosh-thrash, mosh-thrash, mosh-thrash!!! Kar ni mogoče verjeti, koliko stvari se zgodi v pesmi v manj kot štirih minutah. Skupina pokaže svojo bogokletnost tudi s tem, da naša ušesa z razbeljenim železom najbolj vžgejo pesmi: Cardinal Sinner, Cancer Cross ter Crossburn. Prvo zaznamujejo surova melodika ter kitarski akordi, ki se dobro zasidrajo v spominu. Pesem je v svojem bistvu aktiven spodbujevalnik centrifugalnih sil circle pita. Pri drugi se že na začetku v pesem vključi globok moški spremljevalni vokal, ki v atmosfero pesmi dihne izročilo obdobja epskega ustvarjanja Bathory. Duh glasbenega izročila omenjenega glasbenega bisera podkrepijo sekvence igranja kitar in ritem bobnanja. Pesem zleze zaradi posledične melodičnosti hitro v ušesa, dasiravno ohranja surovost prevladujočih treh metal svetov, ki jih povezuje. Zadnja od omenjenih, Crossburn, je od vseh treh najbolj tekoča in gre zaradi enostavnega besedila ter cupa-cupa ritma hitro v ušesa. Njeno največjo odliko predstavlja kombinacija stampeda bobnanja ob spremljavi dobro slišnega igranja baskitare ter zlitje kombinacije igranja obeh glasbil s kitarskim soliranjem.²

Tako se v 35 minutah zgodi 12 pesmi metalskega barbarizma. Ob prvem poslušanju se lahko pojavi vtis, da se pesmi med seboj ne razlikujejo, vendar bo ostro uho kaj hitro spoznalo, da se njihova dodana vrednost in moč skrivata v različnih detajlih: nekje je to kitarska solaža, drugod prehod iz grim vokala v pravi growl, spet drugje dobro slišno strašljivo igranje baskitare. Ljubiteljem silovitega, surovega in prvinsko neposrednega divjega metala poslušanje plošče močno priporočam.


[1] Pozor! V izogib napačnemu razumevanju: ne gre za glasbeni dadaizem in retardiranost p**ka, zvenečega, kot bi s kamnom tolkel ob kamen in čigar glasbeni doprinos presegel pračlovek že takrat, ko je izvrtal prve luknje v kost ter pihnil vanje.
[2] Gre za kompozicijsko krono pesmi.