V blackmetalskih krogih bolj ali manj vsi poznamo Behexen. Gre za zasedbo, ki se je v anale črnokovinskega žanra vpisala s prvencem v letu 2000 in do danes posnela že/samo pet studijskih albumov. Do nedavnega se je band predstavljal kot kvartet, po odhodu Shatrauga, ki je bil z bandom od 2009 do 2015 in naj bi sodeloval tudi na pričujočem ploščku, pa Behexen strašijo po obličju Zemlje kot trojica. Pa še ena zanimiva informacija: pevec Hoath Torog in bobnar Horns sta letos prekinila sodelovanje s kolegi Sargeist. Slednja informacija pa ni samo zanimiva, temveč – kot bom pokazal kasneje – je tudi posredno relevantna za recenzirano trojico.
Po drugi strani pa so Behexen band, ki s svojo glasbo dajejo vtis, da so v devetdesetih prejšnejga stoletja konkretno jahali drugi val black metala, saj še zmeraj zvenijo zelo zlovešče, umazano, jezno in brezkomprimisno. Toda iz zgoraj navedenega je razvidno, da temu ni tako in da je skupina del tretjega vala black metala, katerega glavni smisel je zaničevanje in odklanjanje sodobnega razvoja black metala ter nadaljnje širjenje hudičeve besede na najbolj sprijen in preklet način. To seveda pomeni, da tovrstne skupine k razvoju žanra prispevajo bore malo in da v mnogočem zvenijo poznano. Predhodnih albumov zasedbe sicer ne poznam dovolj dobro, da bi lahko delal kakršne koli primerjave, vem samo, da me v preteklosti niso dovolj prepričali, a podobnosti z drugimi bandi segajo tudi do Darkthrone na Norveškem sredi že omenjenih devetdesetih.
Poleg klasičnih blackmetalskih elementov vsebuje The Poisonous Path seveda tudi dosti tistega modernega, ki je v tovsrtnih krogih še dovoljeno, da še zmeraj zveni »true«. Toda tudi ti moderni elementi so že bili uporabljeni in, če navržem še obljubljene vzporednice z zgoraj navedenimi Sargeist, potem zveni tale plošček v mojih ušesih enostavno preveč znano in predvidljivo, da bi me lahko ustrezno zabaval. Slednjega albumu sicer ne morem povsem oporekati, saj album JE zanimiv in poslušljiv, med drugim tudi zaradi močne atmosfere. A razen zaključnega epskega Rakkaudesta Saatanaan mi dinamično razgiban The Poisonous Path deluje preveč omejeno, da bi me resnično navduševal.
Vendar, dragi bralci, ne pozabite, da so to besede nekoga, ki bandu nikoli ni sledil od začetka njegovega ustvarjanja. Podobnih skupin je na sceni kot rib v morju, zaradi česar sem prepričan, da dolgoletni sledilci zasedbe v aktualnem studijskem albumu prepoznajo dovolj kakovosti, da ga bodo namesto s »solidno« ocenili z »odlično«.