RECENZIJE

11. 4. 2008
Belphegor - Bondage Goat Zombie
Nuclear Blast, 2008

Vzemite Satana, ki se ni umil štirinajst dni, dodajte mu mrhovino vsaj tri leta mrtvih koz, ki se niso nikoli pasle, iztrebke Shaarimotha in Ramzesa II. in vse skupaj začinite z jamranjem masturbirajoče kavkaške androgene opice, ki ne bo nikoli Prometej. Ne dobite nič drugega kot neokusen strup, ki mu podležete v slabih štiridesetih minutah. Strupu se zelo neizvirno reče Bondage goat zombie, zastrupljevalcu pa Belphegor. Dober tek!
Ampak pustimo zdaj recepte ob strani in se posvetimo "hrani" sami in njenemu uživanju. Najprej moramo biti pošteni in povedati, da so Belphegor od začetka svojega obstoja do zdaj ustvarili kar nekaj kvalitetne glasbe. S tem mislim njihove albume, kot so Blutsabbath, Necrodaemon Terrorsathan, Lucifer Incestus in predlanski izdani Pestapokalypse VI. Na vseh teh izdelkih gre za divjo in uravnovešeno mešanico black in death metala. Nikakor pa to ne more veljati za novi, bedno in smešno naslovljeni, album Bondage Goat Zombie. Album je uglasbitev pojmov neoriginalnost, monotonost, bolna romantika in nekaj majhnega po duhu. Ta quasi-satanic trojica se kar ne more znebiti elementov, ki se ponavljajo skozi celo njihovo zgodovino; obrabljeni kitarski tremoli, brezosebni blastbeati in srednje hiter, postan tempo. Kot da ne bi bilo dovolj neizvirnosti, se grejo tile fantje še epigone. V kar nekaj komadih imamo namreč "mi-smo-dediči-starega-Egipta" riffe, ob katerih nam na misel pridejo mojstri death metala Nile. Primer takega epigonstva je recimo komad Chronicles of Crime. Vendar omenjeni kitarski delci zazvenijo kvečjemu kot napevi obupanih nosačev žita v času starega Egipta. Edina novost je vključitev teme o seksualni perverziji, ki zdaj dela družbo neznosno preobrabljenemu tvezenju o jezi, zlu in modrosti hudiča. A celo Satan se mora na svojo žalost kdaj pa kdaj umiti, da bi na trnek ujel kakšno perverzno dekle. In na žalost smo tukaj mi te nesrečne cipe, ki zaman pričakujejo dostojnega Mefista. S to neumitostjo in nečistostjo mislim na znoj neizvirnosti, katerega plasti se pač nalagajo in prej kot slej ostudno zasmrdijo, če ga ne spiramo s tušem novega in čistega. In prav to se je zgodilo z novim telesom, izdelkom avstrijskih Belphegor. Edina milost nam je izkazana v komadu Stigma Diabolicum, ki nas prepriča s spevnim refrenom in lepo zgrajenim, čustveno nabitim kitarskim solom. Ne dvomim, da bi ta album postal vsaj soliden, če bi naši "satanische Jungen" v svojo muziko vključili nekaj variabilnosti in pozabili na svoj sindrom striktne generičnosti. Morda se bo obsedencem z Belphegor zdelo vredno kupiti ta album, bi pa priporočal tistim, ki so jim Belphegor od vedno neki postranski band, naj s to njihovo novo stvaritvijo ne izgubljajo svojega dragocenega časa (in denarja).

SORODNE VSEBINE:
12. 10. 2017Belphegor - Totenritual / Recenzije
25. 8. 2014Belphegor - Conjuring the Dead / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj