Bengal Tigers prihajajo iz dežele, iz katere so Jeklena krila (Wings Of Steel) power metalu v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja dala nov zalet, da je kot pegaz (Pegasus) ponovno poletel v nebo in višave kreativnosti. Igrajo pravi testosteronski heavy metal.

V uvodne četrt minute se zdi, da bo po zategnjenem zavijanju kitare Alice Cooper zapel svojo Poison… no, to se ne zgodi, saj se Tear You to Shreds skozi testosteronsko igranje kitar in bobnov  zapelje skozi sluhovode kot originalen težei motor Harley-Davidson. Pri vokalu imamo opraviti z nečim, kar po načinu, nikakor pa ne po oktavah, na sebi-lasten način spominja na način petja Ronnieja Jamesa Dia¹. Oktave rabe vokala malenkost spominjajo na Uda pri Accept, medtem ko pesem ohranja udarnost (srednjeevropskega) heavy metala. Pesem predstavlja dober uvod v vse, kar sledi, saj ima zadostno mero glasbene energije in karakterja.

Ja, ali poleg natanko določene pesmi W.A.S.P. lahko obstaja še kaj bolj testosteronskega od pesmi z naslovom Penetrator? Če izvzamemo kakšne brutal death metalske gravžarije (ampak to je drug svet), verjetno ne! Ampak pesem po igranju kitar deluje nekako, hm, staro-maidenovsko; kaj pa zdaj? Ja, kaj, preprosto – pesem je dobra, ker zveni pristno-prvinsko pravoverno – heavy metalsko enostavno. Ravno zaradi te narave pesem odlično in hitro zleze v ušesa, sploh tista, posvečena heavy metalu. Raba spremljevalnih vokalov in pošteno soliranje kitar tak občutek (dasiravno gre z vidika besedila za precej enostavno in neposredno »žgečkljivo« zadevo) dvigneta, že kar absurdno, na nivo epskosti!

Naslovna Cry Havoc zaradi igranja kitar od začetka kaže, da bo prav tako plula po vodah heavy metala, ampak stop! Tukaj ven udari avstralska rockerska kri, saj vokal, čeravno daleč od posnemanja, v podtonih močno spominja na petje Briana Johnsona kot pevca AC/DC. Ja, tudi igranje kitar kaže na to, da gre tu očitno za bolj heavymetalizirano verzijo pesmi, kakršno bi sicer igrali prej navedeni bogovi hard rocka iz dežele »tam spodaj«. V vsakem primeru, skladno s tem ali kljub temu, pesem zveni osvežilno, zanimivo in spodbuja gibanje gležnjev, bokov in ramen.

Predvsem zaradi igranja bobnov (in vključevanja kitar) me Under the Tower na začetku blago spominja na A Touch of Evil od Judas Priest – vendar pozor! Kot ponavljam, zgolj po tipu okusa in nikakor ne po sami izvedbi. Kar hitro se pesem razvije v heavy metal zgodbo srednjega tempa s svojim lastnim karakterjem, ki vsebuje močni noti epskosti (slednja je izrazito izražena tudi skozi rabo večglasnega petja) in elegičnosti (po duhu glasbe in petja). Igranje in prepletanje kitarskih solaž pesmi omogočita, da se le-ta dvigne iz okvirjev oziroma standardov pričakovanega. To so tudi glavni razlogi, trdim, da je pesem odlična in zanimiva.

No, in ko sem pisal o asociacijah na določeno pesem od W.A.S.P., glej si ga no, na kakšen naslov pesmi sam naletel - I am the Fucking Machine. Kitarski akord se kot 500 W tok požene po žilah in bobnanje kot pospeševalnik potencira njihovo napetost… vendar na koncu ne dobimo hude ure moške spolne sle, ki seka in brizga skozi vsako poro, marveč intenzivno metalizirano blues-rockersko paritveno dvorjenje. Prispodobe v besedilu gor ali dol, ve se, o čem se govori. Stopnjevanje bobnanja odlično  nakazuje na približevanje k »tistemu« telesnemu stiku, v katerem bo vse skupaj eksplodiralo. To ni tista pesem od W.A.S.P. in ni Turbo Lover od Judas Priest, pesem je sporočilno nekaj vmes in glasbeno nekaj čez. Kot celota pa zelo dobro!

Težko mletje kitar ter (po melodiji) orientalsko zveneče petje v Riding on the Storm ustvarita občutek »puščavske« epskosti. Prvič na plošči se konkretno sliši bas kitara. Pesem se skozi potek glasbe prekrasno razvija in preliva: iz predstave o spremljanju dogajanja nečesa »iz Pripovedk iz tisoč in ene noči« v doživljanje čisto »tukaj in zdaj« situacije. Skupina tu res predstavi maksimum svoje idejne in izvedbene glasbeno-vokalne kreativnosti, tako da Riding on the Storm nedvoumno predstavlja enega od vrhuncev plošče. Melodično, tehnično in težko – odlično!

Pesem z dokaj čudnim naslovom, Heartbreak in Belgium, da plošči še všečno dozo hard-rockerskega pridiha z glam-rockersko vsebino, ki spodbuja miganje z boki in rameni po plesišču. Kot taka se pesem lepo usede v celoten kontekst plošče in iz njega ne štrli.

Očitno obstaja neka fiksacija heavy skupin z nepozabno Diamonds and Rust od Joan Baez. Podobno kot Judas Priest² so tudi Bengal Tigers priredili to pesem. Priredbe z originalom ni mogoče primerjati, saj je slednji, zapet z Joaninim glasom v vsej svoji glasbeno-vokalni pretanjenosti, priredbam nedosegljiv. A če primerjam priredbo Bengal Tigers s priredbo Judas Priest, veliko bolje izpade priredba Bengal Tigers, saj ohrani veliko več izvirne lepote originala. Izvedba originala ne kopira, ampak ga le na zelo lep način (z živahnim igranjem električnih kitar in brez glasu, ki bi pokvečil čustva, ki jih izraža s petjem Joan) na epsko-heavy način predrugači³.

Taken by Force je v primerjavi z ostalimi pesmimi precej počasnejša. Hkrati se v njej prepletata, v gabaritih heavy metala, atmosfera filmske glasbe »westernov« ter duh lirske elegičnosti. V taki lahkotnosti se pesem na meni ne čisto razumljiv način odlično vklaplja v ploščo. Še več, zdi se mi, da bi bila brez nje plošča kot celota veliko bolj pusta (kot suha prašna prerija). Gre za balado? V veliki meri verjetno, a sam pesmi, predvsem zaradi dolgega kitarskega sola, ki kot večni plamen v neskončnost spomina izžareva čustveno-izpovedno moč pesmi, enostavno ne doživljam kot take. Poleg Riding on the Storm daleč najboljša pesem na plošči.

In za konec še zaradi posnetih krikov publike kot live posnetek zveneča Pounding Energy. Z njo nas skupina spet vrne v svoje tirnice heavy metala. Če jo primerjam z ostalimi pesmimi, mi zveni še najbolj površno in enodimenzionalno. Saj ima svojo catchy dušo in tudi pri glasbeni izvedbi se skupina močno potrudi, vendar ne doseže odličnosti in večdimenzionalnosti predhodnic. Vseeno ni tako slaba, da bi rekel, da bi jo skupina morala izpustiti s plošče.

Za konec: po tem, ko sem se v zadnjih mesecih utapljal v poplavi povprečnosti poslušanja generičnih novih thrash, power, black, doom in industrial izdaj, je poslušanje Cry Havoc delovalo kot odrešilno upanje v boljši jutri. Veseli me, da korenine (heavy metal) niso tako olesenele, kot nekatere druge metalske veje ter da še poganjajo mlado svežino. Ja, zanimivo in zelo užitno ušesno čtivo.


[1] Vendar brez želje, da bi skušal z glasom doseči galaksije, kakršnih se je dotikal Ronnie.
[2] No in Lene kosti tudi, če to kaj šteje, ker po tem, ko sem jih slušal izvajati pesem, nisem čisto prepričan, ali so delali priredbo pesmi Judas Priest ali Joan Baez (ampak bolj se nagibam k Judasom).
[3] Za razliko od verzije Judasov, kjer je Robov vokal tako dominanten, da pesem povsem spremeni… a to samo po sebi niti ne bi bil problem, ko bi ne glasbena izvedba pesmi, ki zahteva čas za refleksijo, mimo nas, zaradi tempa, ne zdrvela kakor brzovlak.