Meh, precej nezanimiva naslovnica meni neznane skupine me je že skoraj zapeljala v zmotno prepričanje, da bo tole nekaj dolgočasnega in povprečnega. Napaka! Skupina igra kakovosten glam/hard rock, ki potuje s strugo metala.

Iskanje rockersko-metalske svobode odpre Dreams. Deklamacija prisege iskanju prave in končne rockersko-metalske svobode skozi zvoke klaviatur in bobnov deluje kot ognjeni izpuh nadzvočnega lovca, ki v filmu Top Gun poleti z letalonosilke. Petje z malce jeznim, hrapavim in najstniško zvenečim vokalom letalo (pesem) katapultira skozi refren v neomejeno rockersko nebo. Igranje kitar in bobnov povsem naravno »zakuri« napeto atmosfero, ki se v valovih dviga in zenitno razžari v refrenu. Počasen kitarski solo izpade zelo »queenovsko«, pa tudi teatralni prikaz ozaveščanja nujnosti pobega in iskanja svobode v nadaljevanju pesmi pokaže na dokajšnji vpliv Freddyja Mercuryja in družbe (na glasbo). V atmosferi (sploh načinu njenega ustvarjanja) ni mogoče spregledati določenega vpliva glasbenih prijemov Brother Firetribe.

Potem na način, na katerega si pri poslušanju hard rocka/glama lahko to le želimo, butne po nas Come On. Način igranja kitar in bobnov, predvsem pa popačeno zveneče hrapavo petje v nekoliko višjih oktavah v pesem pričara mladostniško-uporniškega duha Ugly Kid Joe. Pesem se razcveti v prelepo svežo plesno glasbo, posvečeno energije polnemu rockerskemu žuru, ki ne temelji na poslušanju starih in po radiih zlajnanih viž. Svoboda nas (metalce) žarči in odrešuje skozi igranje kitar, bobnanje ter s čustvi nabito petje. In glej ga zlomka, zaradi načina, na kakršnega je zapet, me refren asociira na način, na katerega je zapet refren glavne pesmi v filmu Poletje v školjki. Come on! Bring on the madness!

Večglasno petje ob elegično zvenečem igranju klaviatur v Orphans of the Light ustvari občutek epskosti dogajanja. Tako himnično epsko atmosfero še okrepi igranje bobnov in kitar. Pevčevo petje to pot deluje živčno in (iz žalosti izvirajoče) jezno. V nadaljevanju se skozi tekočo in le naknadno opazno spremembo tempa v pesmi občutek žalosti preobrazi v izražanje samozavesti, vztrajnosti in upora. Pevec novo moč pesmi pokaže s poletom med višje oktave. V zadnjem delu se ponovi uvodna kompozicija otožnosti (v povezavi z že opisano silo vztrajnosti), ki pesem oblikuje v zaokroženo celoto. Tako se ta lepo uleže v spomin in ušesa.

Méandres de l'instinct zaznamuje melodičen hard rock, v katerem vidno zavibrira tudi igranje bas kitare. Predvsem zaradi odtenka petja pesem dobi noto elegičnosti, temelječo na razočaranju nad družbo. Vendar je ravno vokal tudi tisti, ki v nadaljevanju atmosfero napolni z upanjem. Raba francoščine daje izkazanemu iskanju svobode prelepo noto rokerske dekadentnosti. Pesem je lahkotno elegična in prijetno sveža ter hkrati lahkotno sveža in prijetno elegična – torej odlična.

»Doctor, doctor /…/« mladi upornik se z zdravnikom pogovarja o svojem uporništvu, ki ga je razvil z zdravim skepticizmom do vsega, s čimer ga družba »fila in farba«… Disagree je še ena poskočna in dinamična pesem, ki na eni strani izpostavlja prepad med okostenelim svetom odraslih in svobodoljubjem mladih ter napetostjo, ki v družbi (in družini) nastopi, ko si (kot je prelepo izraženo v refrenu) mladostniki vzamejo pravico do nestrinjanja (»Can I still disagree?«). Sporočilo pesmi, njen ritem in tempo spodbujajo k divjemu in svobodnemu gibanju, namenjenemu izkazovanju samosvojosti in nestrinjanja z družbenimi kánoni.

Tu bodi pisanja o pesmih dovolj, saj se druge bolj ali manj držijo predstavljenega glasbenega okvira s sporočilom, zamejenim z občutkom odtujenosti v današnjemu noremu svetu, iskanjem svoje svobode in prostora pod svobodnim soncem ter obveznim izpovedovanjem želje po uživanju v rock bakanalijah.

Na koncu omenjam le še zaključno Farewell. V njej najstnik staršem v razsvetljeno in dramatično operetni »queenovsko« zveneči obliki pove, da odhaja iskati boljši svet, ker se mu družba, v kateri je prisiljen živeti, gnusi. Dinamično in polno energije zveneče igranje kitar ter bobnanje dajeta sporočenemu skozi petje noto dokončnosti in olajšanja (ob tem). V tolažbo staršem pove še, da v svojem potovanju ni sam. »Queenovsko« delujejo tudi struktura in rokokojskost pesmi ter kitarska solaža, ki zveni kot mahanje z robčkom v slovo. S tega vidika, kot konec in odhod nekam drugam, je pesem lucidno postavljena na ravno pravo mesto na plošči. Čisto na koncu najstnik izpove, da gradi raketo, s katero bo poletel v vesolje, ker očitno človeška vrsta ni najboljša družba za normalnega najstnika. Lepo doživeto najstniško razmišljanje.

Sile, moči, vihravosti in lepote glasbene uporniške energije Skid Row ali drugih skupin tistega lepega preteklega obdobja na tu recenzirani plošči sicer ne boste ujeli, vendar je ta še vedno veliko kakovostnejša in bolj nabita s pristnimi čustvi kot marsikaj v tej glasbeni maniri že slišanega in »proslavljenega«. Dodati moram, da ima plošča za moj okus preveč (14!!!) pesmi in da bi se iz vsega materiala dalo narediti eno krajšo in res odlično ploščo. V obstoječem kontekstu tako tisto, kar je odlično, žal precej zbledi v družbi tistega ne tako dobrega.