Joj, tukaj pa res ne vem, kaj naj zapišem, saj poslušana plošča odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Ali gre za čisto spodoben melodičen black metal, ki vase dobro vpleta melanholično razpoloženje¹, ali gre za neužitno zajebancijo iz duha in nravi black metala, ki svojo žaljivost kaže s tem, da glasbeno pokaže solidnost, z vsebino in pristopom pa njegovo preekstremno banalizacijo in klišeizacijo.

Zelo soliden in obetaven začetek plošče predstavlja odlični uvodni blackmetalski ep Symphony of Silence. Zvoki narave in elegičnega igranja akustične kitare, klaviatur in flavte² nas povabijo, da zapremo oči in odjadramo v svet Bloody Valkyrie. Pompozni uvod preseka počasnejše igranje električnih kitar in bobnov, s čimer v pesmi zavihari melodična melanholija, ki se z grim vokalom razdivja v – logično sledeči – mogočni ambientalni black metal. Kombinacija globokega čistega ter višjega grim vokala daje pesmi dodatno lepoto blackmetalske sile, zavite v kot ponosna zastava plapolajoči plašč ostre in grenkobne žalobnosti. Posebej moram pohvaliti tudi zavijajoče in hitro soliranje kitare; ravno mojstrstvo igranja kitar predstavlja eno najmočnejših sil plošče.

Buuum! V Life’s Worth po naših ušesih ob izbruhih divjega bobnanja vžge v vodilni kitarski akord predelan epsko znani saksofonski solo Gerryja Raffertyja iz pesmi Baker Street. V nadaljevanju se pesem razvije v epsko (že pravljično) zveneči black metal, ki ostane ujet v prej omenjeni kitarski priredbi saksofonskega sola. Spet otožno zveneče valovanje igranja klaviatur in raba počasi govorečega, globokega ter čistega vokala ohranjata čudovito elegično rdečo nit duše ambientalnega black metala.

S komorno žalostnim igranjem nedistorziranih kitar ob tihi melodiji klaviatur daleč v ozadju se začne Always. Potem se kot divji plamen razdivja hitro in suho-ostro igranje kitar ter bobnov, dokler se v kitarski melodiji vsa glasbila ne združijo v prikaz joka. Hrapavi grim vokal je razumljiv in počasen ter mestoma spominja na Shagrathovo petje pri Dimmu Borgir. Igranje kitar znova prevzame vlogo največje sile pesmi, ki hudourniško drvi naprej in v svoji mogočnosti (melodični sili igranja lead kitare) ruši vse pred seboj.

Klaviatursko-bobnarski uvod potegne v pesmi Mending Through Suffering na prijeme COF, vendar se pesem kmalu potem odene v blackmetalskega panteističnega duha predromantike in se razraste in razcveti ob igranju lead kitare. Pesem v svetu ambientalnega black metala leti kot pero, dokler … no, dokler lead kitara ne zaigra polovico najbolje prepoznavne melodije od, ja, Kaomine Lambade???!!! Kaj za vraga? Black metal in (sicer sploh ne moteči) latino plesni erotizem zgodnjih 90-iht!!! Resno? Ne, tega nisem pričakoval! Melodija prežarči in prevlada nad vsem drugim³ in res sem se moral osredotočiti, da sem doživel vso lepoto izražanja blackerske melanholije in žalosti v zaključnem delu pesmi. Ali mi je všeč? Ideja z lastno interpretacijo omenjene melodije ni slaba, ampak nekako mi vseeno ne sodi v black metal.

In spet buum! Ob glasovih krakanja se v When Everything Feels Like Nothing zasliši v daljavo odmevajoči zvok začetnega odlomka vodilne kitarske melodije Nothing Else Matters. Napol šepetajoče petje s čistim vokalom močno spominja na tovrstno petje pevca pri Watain⁴. Pesem se razvije v počasen in žgoče pekoč black metal, ki ga pri ustvarjanju atmosferike prekinja igranje prej omenjene polmelodije od Metallice. Na srečo tukaj igranje solo kitare prevlada nad omenjeno melodijo in se pesem razcveti po grlu kot močno, prijetno pekoče žganje žalosti. In je. Pesem izpade presunljivo dramatično – odlično.

Zvoki trstenk, harfe (oziroma drugega brenkala), klaviatur in zborovsko petje z angelskimi glasovi, s katerimi se začne Longing (najbolj plastično na plošči) oriše na naslovnici plošče upodobljene zadnje trenutke življenja umirajočega viteza. Glasba odpre vprašanje, po čem hrepeni – po življenju ali smrti? Pompoznost bobnov nakazuje na vzvišenost trenutka, ki traja, zgolj trenutek ali večnost … Konec pompoznosti, ki ga nakaže osamljeno igranje trstenk, oriše trenutek konca, smrti … Konec nastopi, ko duša zapusti telo skozi piš trstenk …

Če naj bi lahkotni konec zemeljskega življenja upodobilo uvodno igranje klaviatur, sunek igranja električnih kitar v My Beloved North pokaže, da konec telesnega življenja še ne pomeni konca teže trpljenja. Žaganje kitar in bobnov je intenzivno, z vključitvijo igranja klaviatur celo vzvišeno, a grim vokal še dodatno oteži težo žalosti prehoda in telesnega v breztelesno stanje. Glasba se razdivja v konkretno energičen black metal, ki zaradi rabe klaviaturskih melodij spet spominja na prijeme Dimmu Borgir in zaradi ritma igranja kitar na Bathory. Sprašujem se, kaj za vraga naj vse to skupaj predstavlja? Morda je odgovor, da surovo težo ločitve od lepote ljubega Severa … Morda, vendar ni nujno … Ne vem, ampak v vsej svoji melodičnosti in silovitosti zveni dobro, ne dobro, celo odlično.

Kaj je torej tole? Glasba, ki dela v kanonih melodičnega black metala s primesmi doomovske melanholije, vendar hkrati zaradi obsega rabe elementov popularne glasbe black metal preprosto ni? Ne, gre še vedno za odlično komponiran black metal z vrsto novotarij, ki nikakor ne izpadejo slabo, marveč kažejo na inovativnost blackmetalskega duha, kar je zelo dobro!⁵


[1] Vidno tudi na naslovnici, ki kaže smrtno ranjenega osamljenega viteza, ki ob svojem koncu gleda v brezkončnost pejsaža narave v bohotenju polnosti svojega življenja.
[2] Tole zveni že kot pravljičarski epski power metal, mar ne?
[3] Morda je to glavna težava vključevanja tako znanih melodij v pesmi: so tako prepoznavne, da prevladajo (v spominu) nad vsem drugim.
[4] Točneje na pesem They Rode On.
[5] Tudi za blackmetal konservativca, kakršen sem.