Blut aus Nord svoje diskografije v letu 2014 niso obogatili samo s ploščkom Debemur MoRTi, ki se po teži lahko mirno kosa s prvim delom trilogije 777, Sect(s) (2011). V petek, 20. junija, je izšel še split album, ki gre kljub vsem tipikam Blut aus Nord vseeno precej bolj v uho – a tu govorim zgolj o prvi polovici ploščka. Njegova druga polovica zahteva več vzdržljivosti, navsezadnje gre za pariški enočlanski industrial drone/doom metal projekt P.H.O.B.O.S.
Vse tri pesmi Blut aus Nord malodane zasvojijo. De Librio Arbitrio se zaradi klaviatur na začetku najprej malce približa vzdušju na ploščku Memoria Vetusta II (Dialogue with the Stars), distorziran šepetajoč vokal je podobno nerazumljiv in odmaknjen kot na večini novejših stvaritev in vmes je tudi nekaj preprostega, a mogočnega moškega petja. Clean kitara se skupaj z bobni združi v udaren refren, primerljiv tistemu v pesmi Epitome XVI s ploščka 777 – Cosmosophy (2012), s tem da je tokrat na splitu moč slišati pravo bobnanje, za katerega je poskrbel Gionata »Thorns« Potenti iz Frostmoon Eclipse, Acherontas, Kult in drugih zasedb. V komadu Hùbris se že tako malce počasnejši tempo še bolj umiri, tako da poleg ponavljajočih se kitar in monotonega večglasja pridejo bobnarski prehodi še bolj do izraza. V nadaljevanju clean kitaro podprejo še skromne klaviature, dokler tudi same ne stopijo v ospredje. V drugi pesmi je torej prisotna nekakšna konstanta, saj posamezni instrumenti dinamično prehajajo v ospredje in se nato umikajo svojemu nasledniku. Zadnja pesem Némeïnn se nato po bandovem že tradicionalnem vzorcu dobre štiri minute stopnjuje v nekaj, kar pa na koncu žal ne doseže mere, kakršno sta začrtala prva dva komada. Kljub katarzičnemu ponavljanju riffov in minimalnemu nadgrajevanju slednjih zaključni del pesmi preprosto ne odtehta čakanja; zato pa zadnjo pesem odtehtata prvi dve.
Drugo polovico splita zaznamuje podobno težko vzdušje, a v drugačnem odtenku. Frédéric Sacri namreč v glavnem eksperimentira z elektroniko, kot edini kolikor toliko tradicionalni instrument pa na splitu pridejo v poštev samo bobni in pogojno distorziran harsh vokal ter kasneje še kitara. Se pa za razliko od Blut aus Nord v njegovih pesmih lahko razume besedila. Sama ne premorem dovolj vztrajnosti, da bi pesmi P.H.O.B.O.S. v istem dnevu poslušala več kot dvakrat zapored, moram pa priznati, da gre za zelo zanimiv projekt. Pa ne da bi bili zvoki kaj revolucionarnega, ampak kako Frédéricu z njimi uspeva priklicati občutke utesnjenosti in skorajda neznosno težo, predvsem s prvo pesmijo Glowing Phosphoros, je zavidanja vredno. Vsaj za prvo poslušanje je malce bolj prebavljiva druga pesem Transfixed at Golgotha, ki ni nasičena s toliko zvoki. V glavnem zelo popačeno kitaro dopolnjujejo kovinsko zveneči udarci in malce več poigravanja z ritmom. Zadnja pesem Ahrimanic Impulse Victory vsebuje še za odtenek več metalskih elementov, zlasti v domeni kitar, in manj pri vokalu, je pa vsaj meni zato že več kot poslušljiv komad, ki me je tudi spodbudil k raziskovanju tega one-man banda. Sicer pa so na splitu vse tri pesmi P.H.O.B.O.S. dolge točno sedem minut, s čimer so me spomnili na ameriški one-man band Echtra, ki na svoje izdaje vključuje le dve oz. tri pesmi vselej iste dolžine, tj. točno 23 minut. Je pa to tudi edina vzporednica med omenjenima glasbenima projektoma.
Split ponuja zvrhanih štirideset minut svinca. Blut aus Nord so skušali v svoj del vključiti čim več elementov iz svoje obsežne diskografije, kar jim je tudi dobro uspelo, in se jih preprosto ne morem naposlušati. P.H.O.B.O.S. po drugi strani prinašajo nekaj »svežine« v industrialno prvino znotraj metala, toda primerjava med bandoma preprosto odpade. Kljub izjemni masivnosti enega in drugega se med seboj zvrstno precej razlikujeta in zato je preferenca enega ali drugega izključno stvar okusa – nedvomno pa je Triunity eden letošnjih najtežjih ploščkov.