Da zagrizemo v jabolko brez obotavljanja, kot so to naredili ameriški progresivci Born of Osiris, ki na sceni kričijo od leta 2009, po dveh letih pa so julija letos ponovno izdali svežo celovečerno stvaritev, ki je že s prvo pesmijo poslušljiva.

Poster Child odpre ta plošček in je na prvo uho (z zornega kota nekoga, ki metalcore in progressive posluša na kvatre) basovno in vokalno dovolj težka, da ni pomisliti, da je to metalcore. To se mogoče bolj sliši sredi drugega komada White Nile, ki je marca prvi nadražil poslušalce za novo plato. V maju mu je sledil Angel or Alien, ki je bil ravno tako pospremljen z vizualno komponento, pri tem pa je v refrenu prav tako zaznati čisti metalcore, saj se prvič pojavi element čistega vokala. Ritem se nadaljuje s komadom Waves, kjer gre pohvaliti predvsem zanimive kitarske linije, kričeč vokal pa na trenutke spominja na Linkin Park. Oathbreaker lahko na tem mestu označimo za najbolj demonski komad na plati, saj način igranja kitare in basa ustvari globok zvok, težki growli zraven pa ustvarijo zelo zanimivo kombinacijo. Podobno se začne Threat of Your Presence, pri kateri Ronnie Canizaro na mikrofonu ne špara moči na svojem glasu; pesem se v refrenu instrumentalno sicer nekoliko umiri, pevec pa kljub temu ne popušča. Nadalje se Linkin-Park-vibe nadaljuje, ko se začne pesem Love Story, ki se sicer ne zdi nič posebnega, pa vseeno paše v celoto. Bolj zanimiva postane Crossface z nekaj elementi žvižgajoče elektronike, ki poustvari grozeč ambient. Album se z Echobreather nadaljuje v klasičnem metalcoreu, Lost Souls pa spet bolj pritegne z malce drugačnim uvodom, dramatičnost ustvari tudi instrumentalnost refrena v komadu. In če kateri komad zvokovno popolnoma stoji za svojim imenom, je to In for the Kill, kjer je kombinacija bobnov in kitar prav tako »battle ready« kot kateri koli Amon Amarth bojni krik. Pesem, ki sledi, je prejšnji pravo nasprotje in bi lahko You are the Narrative označili za »Alien« del albuma s svojimi elektronskimi vložki in visokimi piski kitar. Truth and Denial zopet obrne ploščo, saj način izvedbe nekoliko spominja na stvaritve, ki jih proizvajajo Hatebreed.

Ko potegnemo črto, se 55 minut rohnenja in žvižganja zaključi v velikem slogu, ampak prav prijetno, čeprav ta beseda marsikomu morda ne ustreza v kontekst. Umirjena melodija poslednjega komada Shadowmourne doda piko na i in poslušalcu ustvari uglašeno zaključeno celoto, po kateri slušalke z ušes odstrani povsem zadovoljen ali pa si nemara to zanimivo mešanico zavrti še enkrat.