Po dobrem letu dni se na doom/black metal sceno vrača Američan Brown Jenkins z novim albumom Angel Eyes, ki je izšel pri založbi Moribund Records.
CD vsebuje sedem izredno počasnih in zamorjenih skladb, katerih glavni adut so ekstremno počasne distorzirane kitare in bobni ter počasna mešanica nizkega petja in otopelega kričanja. Naštete stvari zagotavljajo neponovljivo temačno in zamolklo vzdušje, ki bo privabilo marsikatero potno srago na čelo poslušalca. Kompozicijsko gledano je album zelo preprosto zgrajen in ne bo nudil užitkov tehnično bolj zahtevni publiki, saj je celoten album osnovan na nekaj podobnih si akordih, ki so podkrepljeni s skoraj identičnimi riffi skozi cel album. Daleč najbolj moteča zadeva pa so predistorzirane kitare, ki so enakega zvoka od prvega do zadnjega akorda na albumu in ustvarjajo občutek, da poslušamo skozi celoten album eno in isto pesem. Ravno s pretirano uporabo efekta distorzije se Jenkins zelo približa malo manj znani veji metala t.i. drone doom metalu, ki mu doda malenkost srhljivosti. K pošastni atmosferi pa sodijo tudi počasni bobni, ki le redkokdaj preidejo v malo hitrejši ritem in s tem ustvarjajo občutke čustvene otopelosti in dekadence.
Vtisi, ki jih pušča Angel Eyes, so zelo deljeni; po eni strani je album kompleksna mračnjaška mojstrovina, ki ob podpori adrenalina požene ledeno mrzlo kri po žilah, po drugi strani pa je enoličen dolgčas, ki mu manjka tonska obdelava.

Matevž