Burzum nas je v letu 2012 presenetil z novo izdajo. Umskiptar je že tretji studijski album ter vsega skupaj četrta izdaja, odkar je bil Varg Vikernes, mastermind za imenom Burzum, izpuščen iz zapora. Po uspešnih in uspelih Belus, Fallen ter kompilaciji starih hitov z novim aranžmajem From The Depths Of Darkness, je nekako postalo jasno, da se Vikernes nikoli več ne bo vrnil h koreninam, z Umskiptar pa so se vsa upanja ljubiteljev »burzumskega« black metala iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja povsem razblinila. Nekoliko se je razblinilo tudi upanje pa ponovitvi oziroma presežku že omenjenih Belus ter Fallen, saj Umskiptar glasbeno ne ponuja ničesar, kar prva dva albuma iz nove Burzum dobe nista že predstavila v bolj prepričljivi podobi.
Toda, vprašanje, ki se poraja, se glasi: »Ali je vse zgoraj opisano nujno tudi slabo?« Če prisluhnemo glasbi svetovno znanih bandov iz sveta ekstremne glasbe hitro ugotovimo, da se nekateri od njih nekoč pred desetletji izumljenega recepta držijo še danes »kot pijanec plota« in zdi se, da se vsakršni poskusi razvoja od njih odbijajo kot dva ista magnetna pola. Po tej logiki bodo torej vsi, ki so se v sodobni zvok Burzum in stil igranja zaljubili, Umskiptar vzeli kot tretjega malega bratca, ki ga je po definiciji treba imeti rad, ker je pač del iste družine. S takšnim mišljenjem in dojemanjem glasbe seveda ni nič narobe, po drugi strani pa je treba Vikernesu priznati, da Umskiptar kljub vsemu ni nikakršna glasbena polomija.
Album se prične z nič preveč spektakularnim introm, uvodom, kateremu sledijo štirje zelo dobri sodobni burzumski black metal komadi: repetitivni riffi, govorjenje pomešano z black metal vokalom, prevladujoč srednji tempo. Najveličastnejši od teh štirih komadov je zagotovo Alfadanz (slo. »ples vil«), ki se prične z romantično klavirsko melodijo, ki jo odnese surovo hreščanje burzumskih kitar ter ga proti koncu vrne in komad se konča spokojno. Prelom v glasbi oziroma prelom med A in B stranjo albuma pride nato s šesto pesmijo Heiðr, nekakšnim intermezzom, ki temelji na enem triminutnem kitarskem riffu. Prehod iz Heiðr na naslednjo pesem Valgaldr je tekoč, z njim vred pa se tekoče in povsem naravno burzumski black metal umakne burzumski atmosferiki, ki kroji drugo (šibkejšo) polovico albuma. Čeprav strukturno Umskiptar spominja na Filosofem, kjer se opisani prehod zgodi v tretjem komadu, pa učinek ob koncu albuma niti približno ni enak. Ta več kot polurni neprepričljivi outro je dejansko največji minus celotnega albuma, ki bo zagotovo odvrnil vse, ki so Filosofem enačili s komadoma Burzum ter Jesu Død, medtem ko so se ostali štirje komadi tega legendarnega albuma njihovih ušes dotaknili le ob prvem poslušanju.