Očitno ima Varg Vikernes a.k.a. Burzum še vedno dosti povedati. Odkar je bil odrezan od družbenih omrežij oziroma v glavnem od YouTuba, mu je za komunikacijo z zunanjim svetom ostala samo še glasba. In tako je v letu 2024 komad The Land of Thulê, po mojem komad z najmočnejšim sporočilom na predhodnem albumu Thulêan Mysteries, »postal« album The Land of Thulê, aktualni plošček iz hiše Burzum.

Za razliko od predhodnika The Land of Thulê v glavnem ponuja black metal. Black metal, kakršnega smo dobili serviranega po Vargovem prihodu iz zapora, in sicer v obliki albumov Belus in Fallen, še najmočnejša pa je vez s ploščkom Umskriptar, na katerem srečamo mešanico novodobnega burzumovskega black metala in dungeon synth glasbe.

The Land of Thulê se začne s komadom The Magic of the Grave, ki nas v počasnem in pričakovano repetitivnem slogu popelje v nov album. Hkrati pesem takoj izda, da se celovečerec ne bo vrtel samo okoli dungeon syntha, celo pusti nas upati, da bo ta v manjšini. In tako tudi je. Naslednji The Hidden Name nepričakovano ponudi neke vrste blast beat, medtem ko se govorjenemu vokalu pridruži še njegov harsh antipod. The Nature of the Gods je nato prvi dungeon synth komad, a s trajanjem nekaj manj kot treh minut v vlogi intermezza, ki nas pripravi na naslednji dvojec komadov The Call of the Kraken in Beyond the Gate. Oba na albumu delujeta kot neke vrste žalostinki, slednjemu bi celo upal nadeti oznako balada, ki me s čistostjo kitar spominja na največjo baladno kreacijo enih in edinih Metallica. Saj vem, da mi ne verjamete, zato vam lahko samo svetujem, da prisluhnite.

In tako nato pristanemo pri zadnjem dvojcu komadov, ki sliši na imeni Winds of the Vanished Realm ter Memories in the Mist. Oba komada skupaj predstavljata več kot tretjino minutaže celotnega dolgometražca, slonita pa izključno na dungeon synth melodijah. Z vidika učinka imamo opravka z žalostinkama, ki na povsem minimalističen način (uporaba ene klavirske tipke za izdelavo glavne melodije in s pomočjo sintetizatorja ustvarjena atmosfera v ozadju) ustvarita napetost, ki poslušalca drži v svojih krempljih le, če se mu ta tudi pusti. Zakaj? V primerjavi s predhodnim black metalom imajo nežne klaviaturske melodije pač dosti bolj lahen učinek, četudi je prvi večji del mirnejše ali spokojnejše narave.

Glede na pričujoči album je torej težko napovedati, kaj bo Burzum v bodoče pripravil za nas, v katero smer bo zavil. A če se bo odločil, da vsaj z eno nogo ostane tudi v svetu black metala, bo s tem verjetno navdušil številne ljubitelje tako njegovih starejših kot novodobnih viž.