Povsem brez vsakršnega medijskega pompa oziroma dolgega predhodnega najavljanja je Burzum v začetku junija svoje poslušalce presenetil z enajstim studijskim albumom. Ta je vključno s kompilacijo From the Depths of Darkness že šesta zaporedna izdaja, odkar je bil Varg izpuščen iz zapora, in je po pričakovanjih ponovno ambientalne narave. Ambientalne, vendar ne povsem instrumentalne kot predhodnik Sôl austan, Mâni vestan.
The Ways of Yore se prične z introm God from the Machine, ki napove prvi vrhunec albuma, prav tako instrumentalni komad The Portal. Slednji prinaša s pridihom minimalističnih orientalskih/azijskih melodij v Vargovo glasbo svež veter in se tako oddalji od atmosferike, ki smo je bili od Grofa vajeni med njegovim časom v zaporu. Takoj za opisanim komadom pa že kar tudi naslednji vrhunec, ponovno povsem minimalistični Heill Óðinn, z izredno spevnim refrenom, ki takoj pritegne k petju (ali vsaj k ritmičnemu mrmranju). S Heill Óðinn se Varg ponovno vrne k nordijski mitologiji in že znanim (vesoljskim/soundtrack) melodijam. Do Heil Freyja, ki nas spet ponese v svet vzhodne glasbe, album torej nekoliko izgubi na zanimivosti, le-ta pa je močneje prisotna recimo še med komadom Hall of the Fallen, kjer Varg z nenavadnim efektom ustvari povsem odštekan kontrast med zvokom električne kitare in sintesajzerjem.
Za nekoliko ambivalenten zaključek albuma je poskrbljeno z dvema priredbama, ki album (po nepotrebnem?) podaljšata za kar štiriindvajset minut. Gre za pesmi Emptiness (priredba Tomhet z albuma Hvis lyset tar oss) in To Hel and Back Again (priredba Til Hel og tilbake igjen z albuma Fallen). Medtem ko se pri prvi takoj opazi, da gre za priredbo, je druga pesem tako zelo predrugačena, da poslušalec tega brez posebne opombe sploh ne opazi.
Pod črto The Ways of Yore sploh ni slab album, toda, dragi bralci, morate tudi vedeti, da sem pri podaji svoje ocene dodatno subjektiven, ker tovrstno glasbo poznam samo pod oznako Burzum. Poleg tega pa me glasba dotičnega glasbenika spremlja že toliko let, da je prag tolerance z leti avtomatsko zrasel nad povprečno mejo. Zato: privoščite si The Ways of Yore, ko si boste zaželeli tišine in spokoja, vendar pri roki ne boste imeli nobenega ustreznega mojstra klasične glasbe.