Priznam - včasih mi paše pogledati romantično komedijo z Benom Stillerjem. Jebiga, Ben zna nasmejati iz srca, hkrati pa vzbuditi vse tiste čudovite pocukrane občutke, ki naj bi jih taki filmi v gledalcu proizvedli. Potem pa vse skupaj rad presekam z Nicholasom Cageom v akciji tipa Bangkok Dangerous – črnina, tema, dvom, strah, bolečina, smrt, nasilje itd. Tako je tudi pri CD-jih. In le včasih tudi naletim na band, pri katerem sta Ljubezen in Nasilje ali pa Smrt pola iste medalje. Slika nasmejane osebe, ki v sebi lahko zadržuje žalost ali jezo. Tako sem naletel na novo ploščo Caliban z naslovom Say Hello To Tragedy.
Caliban sem prenehal poslušati z zadnjima dvema ploščama, ki sta izšli pri založbi Roadrunner. Preprosto so se mi »zagabili« s svojim Killswitch Engage kopiranjem, čustvi, izgledom in stereotipnimi komadi. Minilo je nekaj let in čas je bil, da si s Caliban spet podava roko. Album Say Hello To Tragedy sem na prvi posluh hotel preprosto označiti kot »Big Boys DO Cry!«, a sem si kmalu premislil. No, Caliban še zmeraj jočejo – ampak jočejo kot človek, ki se je solz vedno bal, ker je mislil, da si bo s tem priznal šibkost. Caliban jočejo – in s tem dokazujejo svojo odraslost. In Moč.
Kakorkoli obrnete, je album Say Hello To Tragedy še vedno tipičen in moderen metalcore, poln solzavosti, grenkih ljubezenskih izpovedi, sreče in trpljenja ... Tudi izgled banda je še bolj obupen. Ampak s poslušanjem pesmi se mi nekako vseeno zbujajo reference na čase, ko so Caliban posneli odlični plošči A Small Boy And A Grey Heaven in Vent. Prvi vzrok za to je vokal, ki je v svojem kričanju surov, a kvaliteten. Ni le jokanje. Je tudi jeza, je strah, je žalost, je pa tudi moč in upanje. Čisti vokali kitarista so dani na ravno prava mesta in spominjajo na sposobnost Burtona C. Bella, Jesseja Davida Leacha ali Tima Williamsa, ki so mojstri rabe spevnih vokalov v točno primernih mestih. Zvok je izjemno masiven, tako da so kitare res KA-BOOM! Bobni so tudi super, čeprav bi določeni ritmi bilo lahko malce bolj, no, izvirni. V tem oziru plošča očitno zveni super. Res je – ima ogromno dobrih trenutkov. Že to, da se stvar še vedno spogleduje z nekakšnimi hardcore ali pa celo doom deli, je zakon! S tem pridobi na zanimivosti in izvirnosti ali pa vsaj dinamiki znotraj res ozkega žanra. In vidi se, da se band še nekako razvija, kljub temu, da igrajo na podobno »lajno« že od samega začetka. Seveda pa ima plošča tudi trenutke, ko bi jo najraje zabrisal v kakega nič slutečega starčka, ampak to le takrat, ko je tako pocukrana, da se v primerjavi z njo še Meg Ryan zdi večja »bitch« kot Ilsa, She Wolf Of The SS.
Če vas zamika vpogled v lastna čustva ali pa če preprosto želite nekaj drugega (ne novega, ampak drugega), potem je Say Hello To Tragedy »ko ate na mamo«. Če pa ste preveč »macho« ali pa »femmo«, potem pa kar šopajte Megadeth. Zakaj njih? Ker Mustaine zna pisati o čustvih, ampak pri tem ni patetičen.

Ivan