The Cult of Kariba (EP)

Carach AngrenThe Cult of Kariba (EP)

Carach Angren

The Cult of Kariba (EP)

Season Of Mist, 2025

17. 10. 2025

Carach Angren je nizozemska simfonična black metal zasedba, ki jo je leta 2003 ustanovil dvojec Ardek in Seregor. Od takrat je sledilo zelo plodno delovanje, ki je povilo kar šest dolgometražcev, zadnji iz leta 2020 nosi naslov Franckensteina Strataemontanus. Nato pa 5-letni premor, skorajda popolna tišina, zaradi česar sem se skrivoma ukvarjal z mislijo, da je z bandom konec. A glej ga zlomka, dvojec iz Nizozemske še vedno grize, še vedno ve, kako se postreže z zanimivim, nalezljivim in mogočnim (simfoničnim) black metalom.

Sicer bi moral, ko sem omenil ustanovitev banda, omeniti še Namtarja, tretjega ustanovnega člana, ki je leta 2020 zapustil band, a ker Ardek in Seregor tudi brez njega vesta, kaj delata, ga lahko izpustim. Z najnovejšo izdajo se je dvojec odločil, da se vrne h koreninam, da je ponovno čas za bolj umazane in hitrejše prijeme, a pri tem nikakor ni pozabil na teatralnost in melodičnost. Instrumentalni intro A Malevolent Force Stirs nas takoj teatralno popelje v svet The Cult of Kariba, orkestracije, žensko petje, klaviature, predvsem pa Seregorjevo pripovedovanje ohranjajo teatralnost skozi nekaj več kot 20 minut potovanja na najvišji ravni.

Seveda The Cult of Kariba ne odlikujejo samo pristranskosti, temveč je pravi užitek slediti nalezljivim kitarskim riffom in hitremu bobnanju, zaradi česar si album dejansko zasluži naziv »black metal« in ne samo »extreme« metal albuma. Recenzirani polvečerec torej združuje mističnost, grozljivost in folkloro v napeto petdelno potovanje, katerega osebni vrhunec predstavlja zaključni komad Venomous 1666. Za tega ne bom (ponovno ali že n-tič) ponovil, da združuje vse najboljše celotne izdaje, komad me je že ob prvem poslušanju odpihnil z direktnim black metalom, ki sem ga (na dolgi rok) začel pogrešati pri že omenjenemu predhodniku, ki se je sčasoma izkazal kot nekoliko »premehek«. K sreči smo zdaj dobili The Cult of Kariba in kdor bo želel vlačiti vzporednice z Lammendam, ima moj blagoslov.

Samo upam lahko torej, da je »premora« zdaj res konec in da se z bandom kmalu spet srečava v živo.