V prvi dekadi tega stoletja je dežela Vikingov sproducirala celo morje odličnih heavy metal revival bandov, na valu te uspešne revitalizacije pa še kar nastajajo nove in nove zasedbe, ki se zgledujejo po zlati dobi heavy metala, pa naj si gre pri tem za zvoke sproducirane iz te strani ali onstran Atlantika. RAM, Portrait, Enforcer, Screamer, In Solitude predstavljajo najbolj znana imena omenjenega vala, eno izmed najnovejših imen, ki se jih kvalitetno lahko postavi ob bok naštetim, pa sliši na ime Century. Ti opozarjajo nase z albumom številka dve, Sign of The Storm. Če smo bolj »picajzlasti«, opozarjata. Century sestavljata namreč Staffan Tengnér in Leo Ekström Sollenmno. Koncept minimalističnih zasedb in principa »naredi vse sam« je bolj značilen za black metal¹, heavy metal navdušenca pa dokazujeta, da je to pot mogoče uspešno ubrati tudi v najbolj tradicionalni veji metala.

Že uvodni lead oziroma intro ter potem naelektren, strupen riff, ki ostane glavni riff skozi celoten heavy metalski rušilec Sacrifice, nakažeta, da sta možakarja mojstra težkometalske obrti in da si od albuma lahko veliko obetamo. Glasbeno je čutiti premeten preplet britanskega oziroma evropskega heavy metala (Satan, Iron Maiden, Heavy Load) kot tudi njegove ameriške različice iz prve polovice in sredine 80-ih (Riot, Warlord, Savatage). Mestoma se pojavljajo trenutki, kjer poslušalec lahko najde podobnosti z nečim iz preteklosti, a te vseeno niso preveč močne. Različni vplivi, ob tem pa suverena, dovršena izvedba (predvsem navdušuje pestrost riffov ter solaž), še bolj pa zelo dobro strukturirani komadi in dodelane ideje vplivajo na super celostno podobo albuma. Njegovo srce predstavlja epsko navdahnjena naslovna skladba z veličastnim riffom, ki se pojavlja pred odličnim, prepričljivim refrenom. Top!

Med skladbe z odličnim, spevnim refrenom sodi tudi Fly Away, ki jo ob melodiki spremlja galopirajoč ritem, nadgrajen s super solažo. Material je dovolj raznolik, mogoče koga bolj prepriča direkten headbanger No Time for Tomorrow ali Necromancer. Zelo zanimiva je The Chains of Hell, ki s temačno atmosfero, pestro ritmiko spominja na prezgodaj razpadle rojake In Solitude. Tudi vokalno si tu niso daleč. Sicer pa je vokalno Staffan zelo blizu Freddyju iz Amethyst, švicarskih heavy metal mladeničev, ki so nedavno izdali zelo prepričljiv album Throw Down the Gauntlet. Od komadov velja omeniti vsaj še Sorceress, ki v duhu odličnih Iron Maiden instrumentalov zaključi tole »Znamenje nevihte«.

Z drugim albumom se Century brez težav postavljata ob bok najboljšim predstavnikom novega vala heavy metal revitalizacije in če nadaljujeta v tej smeri, si lahko obetam še marsikaj dobrega od njiju.


[1] Neki drugi, neimenovani član ekipe Paranoid, ki rad uporablja opombe v svojih tekstih, bi sigurno pripomnil, da gre v resnici za prikrita mizantropa, po duši black metalca, ki fejkata heavy metal samo zato, da bi si pridobila kakšnega frenda.