Že s prvima dvema albumoma so finski Children Of Bodom kot eni najobetavnejših mladih bandov prodrli v prvo ligo metala. Dokaz za to so, poleg plošč seveda, odlični nastopi v živo ter veliko število oboževalcev. Zato so tudi bila pričakovanja pred izidom nove plošče zelo velika. In rezultat?
Uvodna, obenem tudi naslovna pesem, je v tipičnem Bodom stilu; hitra, melodična, polna solaž, tako kitarskih kot klaviaturskih, kot krona je na koncu odličen kitarsko/klaviaturski duel. Podobno bi veljalo tudi za naslednji komad, Bodom After Midnight, ki je poleg Hate Me! in Everytime I Die nedvomno eden izmed treh hitov plošče. Tudi pri Children Of Decadence ne manjkajo zelo dobre solaže, ima pa komad tudi dober refren. Za Everytime I Die bi se lahko reklo, da je to njihova skoraj prva balada. Glede na Alexijev ne preveč romantični glas, mora biti tisti skoraj kar spredaj. S tem komadom pa nedvomno dokazujejo svoj izreden potencial. Taste Of My Scythe je njihova tipična himna in bi lepo pasala tudi na prejšnji album Hatebreeder. Z Mask Of Sanity in Northern Comfort zopet bolj trdo preidejo k stvari. Pri Kissing The Shadows Alexi in Janne na koncu zopet odigrata odličen duel. Plošča se konča s Hellion, priredbo W.A.S.P.
Children Of Bodom so z odlično ploščo zagotovo izpolnili pričakovanja. Na njej je sicer več klaviatur kot v preteklosti, a to ne vpliva toliko na samo udarnost plošče. Za to ima zasluge predvsem producent Peter Tägtgren, ki je dobro poudaril moč in silno energijo, ki jo ima band. Follow The Reaper je njihova najbolj variabilna plošča do sedaj in dokazuje, da se band razvija v pravi smeri. Vendar pa mislim, da imajo v sebi še dosti rezerve in da lahko naredijo še kak korak naprej.

Matjaž