Natanko deset let po rojstvu banda Civil War so švedski power metalci izdali že četrti studijski album z naslovom Invaders. Podobno kot pri bolj poznanih Sabaton se album Invaders ponovno osredotoča na vojne in zgodovinske tematike, le da je tu bolj v ospredju ameriška zgodovina. V središču pozornosti albuma je tudi prispevek dveh novih članov. Vokalist Kelly Sundown Carpenter (Adagio, Iron Mask) je sicer v Civil War prisoten že od leta 2017, vendar prvič nastopa na studijskem albumu. Kitarist Thobbe Englund (Sabaton, Endomorph) pa je leta 2021 nadomestil Rikarda Sundna na kitari. Potreba po novem kitaristu je namreč postala očitna, saj se je kariera Rikarda Sundna verjetno dokončno zaključila zaradi razlogov, do katerih se radovedni bralec lahko zlahka dokoplje preko brskanja po spletu. Sicer je bil prihod Englunda nekako že napovedana sprememba, saj so leta 2019 Civil War izdali single Dead Man’s Glory, ki je sedaj tudi druga pesem recenziranega albuma, na katerem nastopa Englund kot glavni kitarist. To je bil namreč prvi single s Carpenterjem na vokalih, namenjen ravno promociji takrat na novo pridobljenega vokalista. Sledilci in kritika so imeli v teh letih dovolj časa, da so se odzvali in izrazili mnenje glede pesmi, sedaj pa, ko je ta postavljena v širši kontekst dolgometražnega albuma, lahko rečemo, da je izbira Carpenterja kot novega vokalista objektivno utemeljena z njegovimi vokalnimi sposobnostmi.

Z glasbenega vidika album dosledno sledi liniji, ki so jo začrtali prvi trije studijski albumi, hkrati pa povečuje kinomatografske elemente, kot jasno prikaže prva, močno evokativna pesem Oblivion, ki jo označuje velika količina arabskih elementov. Pesem Invaders, po kateri je bil album poimenovan in sledi prej omenjeni drugi pesmi albuma Dead Man’s Glory, je entuziastična in razgibana power metal popevka, ki še naprej ohranja prijeten tempo albuma. Nekoliko bolj eksotična je pesem Heart of Darkness, ki po stilu dokaj spominja na Kamelot, eksotičnost pa ji dajejo nadvse živahnimi afriški ritmi v ozadju. Vlogo upočasnitve ritma na albumu nosi orkestralna power metal balada Andersonville, sledi pa ji nekaj tipičnih, sodobnih in navdušujočih power metal komadov, ki ponovno vrnejo nekaj razgibanosti.

Zadnji del albuma se začne z modulacijo med Slaughterhouse 5, ki je najtemnejši komad na albumu, in Battle of Life, ki pa se s svojim hitrim, »headbangerskim« ritmom in brezkompromisnim adrenalinom uvršča v bolj ekstremni power metal. Slednji je tipičen komad, ki ga danes skorajda vsak sodobni poslušalec power metala dejansko pričakuje nekje na albumu, ta pa se na koncu zaključi z bonus komadom Custer's Last Stand, ki je ponovno tipična, sodobna power metal pesem.

Invaders predstavlja smiselno, dostojanstveno nadaljevanje poti, ki jo je začrtal trojček predhodnih dolgometražcev. Na njem najdemo tako nepozabne komade, kot tudi take, ki bodo kmalu izhlapeli iz spomina. Invaders se bo torej težko potegoval za kako stopničko najboljših izdaj leta, brez dvoma pa se bo potegoval za police sledilcev banda in nasploh ljubiteljev zvrsti power metal, kar velja tudi za njegove predhodnike.