Kdo se še spomni, da so bili Cradle of Filth ob začetku svoje glasbene kariere zlobni metalci in ne kričeči vampirčki? Kdo ve, da so Cradle of Filth, tako kot številni drugi bandi v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja, nekoč zveneli surovo in zlobno? Ali da so Cradle of Filth sprva uporabljali klaviature bolj zadržano, le za podčrtanje določenih delov svoje glasbe? Da so sicer svoj black metal črpali iz globin death in thrash metala in je bil zato kitarski riff na prvem mestu, šele nato je sledil ves glasbeni kič? Da je Dani začel na studijskih izdajah zveneti kot dvakrat kastriran evnuh šele, ko je band dosegel začetno širšo prepoznavnost? Da se je band pred številnimi videospoti (na tem mestu pa brez sarkazma: »Hvala, Cradle of Filth, da ste bili na tem področju tako aktivni in pomembno dvignili sloves najbolj zloveščemu žanru!«) in pisanimi majicami dejansko posluževal le belih in črnih odtenkov pri ustvarjanju dizajnov svojih studijskih izdaj?
Dragi bralec, če si na večino zgoraj zastavljenih vprašanj znal odgovoriti pritrdilno, potem to po vsej verjetnosti pomeni, da si svojo EMŠO številko prejel še v sistemu, ki je bil ponosen nase in na svoj delavski narod, ki je na veliko praznoval državne praznike in ki je uniformiral svojo mladino z modrimi partizanskimi čepicami in rdečimi ruticami. Podobno nostalgično razmišljanje je morebiti obdalo tudi Danija Filtha, edinega preostalega ustanovnega člana, ko je nezadovoljen nad trenutnim stanjem banda – vsaj tako si to predstavljam, saj Cradle of Filth že nekaj časa niso več tako veliki, kot so nekoč bili – analiziral njegove začetne korake, polne navdušenja, pozitivnih črnih misli in prepotentnosti. Kombinacija nostalgije in brezupa (beri: pomanjkanja idej) je rodila idejo o ponovni izdaji za band zelo pomembnega demo posnetka Total Fucking Darkness. Ta naj bi bil leta 1993 mišljen kot promo za nikoli izdani album Goetia, od katerega je ostal samo en posnetek, pesem Spattered in Faeces, s katero se začne recenzirana kompilacija. Med omenjeno pesem in Devil Mayfair (do danes neizdanim komadom, posnetim leta 1992) so nato vrinjene skladbe s prvotnega dema, nakar se album zaključi s tremi alternativnimi različicami (prav tako posnetimi leta 1992) že enkrat slišanih pesmi. Pod črto to pomeni, da se skoraj polovica albuma/kompilacije ponovi in brez pravega razloga razvleče v dolžino.
Kljub dokaj kritičnemu opisu pa ne morem mimo zgodovinsko-razvojne vrednosti. Total Fucking Darkness 2014 nas spomni, kako zelo vplivni in inovativni so bili Cradle of Filth ob samem začetku delovanja, in nam pove, zakaj njihov prvenec The Principle of Evil Made Flesh zveni drugače kot vse druge izdaje, ki so nato sledile. S pričujočo izdajo je band po dolgih letih brezbrižnosti v meni konkretno zbudil zanimanje.