Poljaki Cultes Des Ghoules zadnjih devet let neumorno proizvajajo pravoverni black metal. In s tem pojmom ni mišljeno pozerstvo s preobilico mejkapa in orožarno sadomazohističnih pripomočkov ter gnile glasbene sposobnosti, skrite za še slabšo produkcijo. Pri njih je v ospredju to, kar pristaši zvrsti cenijo pri žanru – neizumetničena in groba kitarska glasba z nečloveško zverinskimi vokali ter nadnaravno, grozljivo atmosfero. S temi besedami lahko na kratko zajamemo tudi celotno bistvo njihovega drugega albuma Henbane.
Enostavna in estetska naslovnica daje vedeti, da je tu glavni in edini pomembni element glasba, ki bo vsakemu poslušalcu pred oči naslikala njemu lastne moraste podobe. Manično režanje na samem začetku ploščka napove, da bomo priča demoničnemu glasbenemu obredju, ki ni namenjeno umsko povsem stabilnim ljudem. Če pa kateremu od teh stvar že pride do ušes, bo po izkušnji vsekakor šokiran ter duševno razrvan. Že sama dolžina desetminutnih skladb vzbuja slutnjo, da tu ne bomo deležni odkritega napada blasfemičnega blitzkriega v stilu Marduk, pač pa počasi valečih se gmot zvočne groze in strahu. Ustvarjanje peklenske atmosfere in strašenje poslušalca sta glavna namena albuma Henbane. Lahko bi rekli, da gre za glasbeno paralelo starim kultnim grozljivkam.
Zvok je primitiven in surov do obisti, o kakšni melodiji, simfoniji ali black'n'rollu ni sledu. Tempo je pretežno ritualno monotono počasen ali srednje hiter, z velikim poudarkom na basovskih ritmih ter preprosto udarnih riffih, ko pa zadeva pospeši, takrat spusti ves pekel z vajeti. Hreščeča kitarska kakofonija zmelje ušesa ter možgane v brozgo, ki jo nato bobnarski stampedo neusmiljeno potaca … večkrat.
Razni akustični inštrumenti, občasni sampli in subtilne klaviature dodatno začinjajo izdelek s srednjeveško atmosfero, najbolj očitno v skladbi Vintage Black Magic, ki je tudi vrhunec albuma.
Najboljši element pri izdelku pa so vsekakor vokali, ki dajejo skupini poseben pečat in se zlahka ločijo od večinoma enozvočnega monotonega renčanja, ki prevladuje v black metalu. Petje, oziroma pravilneje rečeno zverinsko dretje, je izredno razgibano. V svojih najbolj normalnih trenutkih vokali obujajo asociacijo na Attilo z De Mysteriis Dom Sathanas, pretežno pa prehajajo od glasu umirajočega, ki s poslednjim dihom preklinja vse, ki so mu kadarkoli storili kaj žalega, do tuljenja in zavijanja nesrečnika, na katerem se preizkušajo inkvizitorske igračke. Slišati imamo priložnost še recitale s črne maše ter radosten hehet nekrofila ob ekskurziji po rimskih katakombah. Nadvse pestro, je potrebno priznati. K dodatno morbidnemu zvenu vokalov pripomore še raba poljskega jezika v zaključnem The Devil Intimate. Nasploh slovanski jeziki v black metalu povečini zvenijo neprimerno bolj zlovešče od angleščine.
Kljub občasni rahli razvlečenosti nekaterih delov skladb ponuja album obilico zanimivosti in grozljivosti, ki zasejejo v srcu željo, da se ponovno podvržemo dozi strahu in gnusobe ter s tem za večno pogubimo svojo dušo.