Ko so pred slabimi petimi leti mogočni Slayer napovedali upokojitev, je to v njihovi izjemno močni bazi oboževalcev sprožilo veliko nelagodja, slabe volje in žalosti. A kaj kmalu po tem je to žalost in nejevoljo vsaj delno potolažil že skoraj statusni simbol Slayerjev, kitarist Kerry King, ki je podal izjavo, da on še zdaleč ni zaključil z metalom, in napovedal izid solo albuma. Fuck yeah! Dolgo, dolgo se je špekuliralo, le kdo bo v ta projekt vključen, dokler ni v začetku leta 2024 King končno razkril svoj master line-up: na bobnih vsem predobro znani Paul Bostaph, ki je tako ali tako že dolga leta sodeloval in bil pravnomočni član Slayer, kitarist Phil Demmel (ex-Vio-Lence, ex-Machine Head), basist Kyle Sanders (Hellyeah), za vokalno češnjo na smetano pa je bil nominiran Mark Osegueda, frontman od Death Angel. Gre za same odlične glasbenike, ki v metalskih vodah niso samo doma, temveč so tukaj pisali zgodovino in postavljali smernice metala, kot ga poznamo danes. Ustvaril si je tako rekoč super grupo in sprašujem se, le kaj bi lahko pri tako močni zasedbi šlo narobe? Teoretično nič, zato se kar posvetimo izdelku From Hell I Rise.

Album je skupek 13 agresivnih, hitrih in do potankosti izpiljenih skladb. Začne se z instrumentalno uvodno skladbo Diablo, ki nas s stopnjevanjem počasi spušča vse niže in niže ter nas vodi do vrat pekla, ki nam jih kot strela z jasnega odpre Where I Reign, izjemno agresivna, hitra skladba, pri kateri Osegueda tudi prvič uporabi ekstremno agresiven in močan vokal, bolj kot smo vajeni iz Death Angel, ter nam da vedeti, da album ni šala. Srčni utrip se rahlo zniža z naslednjo skladbo Residue, ki je z izjemno catchy riffom, ki sede na prvo žogo, za odtenek počasnejša. Prisotni so tudi modernejši breakdowni, ki smo jih vajeni z novejših plošč Slayer, in ne smem reči, da niso na mestu. To je tudi recept, po katerem je grajen celotni album, zato vsake skladbe posebej niti ni smiselno secirati. Dih pa mi je zastal pri Trophies of the Tyrant. To je Slayer, sem si rekel, tudi Osegueda se tukaj drži klasičnega pevskega receptka Toma Araye, pri poslušanju te skladbe sem na odru videl dobre stare Slayer, ne morem pa se odločiti, ali mi je to zares všeč ali ne.

Vse skladbe so tako instrumentalno kot tudi vokalno izjemno agresivne, s hitrimi in brezkompromisnimi riffi, surovim in testosteronsko močno nabitim vokalom, ki izraža družbeno in politično kritična stališča, ter kajpak, seveda, kot se spodobi za Slayer, khm, khm, seveda mislim Kinga, ne manjka niti antikrščanske in bogokletne tematike. Zakaj Slayer? Album mi deluje kot logično nadaljevanje Slayer; From Hell I Rise bi si brez težav lahko predstavljal v njihovi diskografiji. Glasbeno in tehnično gledano na albumu seveda vse štima, skladbe sledijo znanemu receptu, nič ne manjka, nič ni odveč, zvok je izpiljen, vokal surov in agresiven ipd. Skratka vse, kar bi pričakoval od ene super grupe z dolgoletnimi glasbenimi izkušnjami. Pa to naredi album dober? Kip psa ima rep, glavo, štiri tačke – ali mu zaradi tega rečemo pes? Ne, še vedno je kip, kaj mu manjka? Da bi mu zares rekli pes, mu manjkata srce in duša, in ravno to je tisto, kar pri tem albumu pogrešam. Čeprav je vse narejeno dobro, čeprav zveni dobro, ga nisem začutil – nima globine, nima duše in srca. Dobil sem občutek, da je album nekakšen Kingov protest na razpad Slayer. Definitivno je poslušljiv, definitivno bo album pravim oboževalcem všeč, da pa bi si ga po nekaj letih še zapomnili kot nekaj prelomnega in izjemnega, pa mislim, da ne.