Zelo sem se veselil objave skupine, ki me je zelo očarala z leta 2015 izdano ploščo Hallowed Ground¹. Teza je dokaz, da je še vedno mogoče ustvariti z epskostjo heavy metala prežet mogočen power metal. In kar je še lepše, plošča je dokaz, da umetelnost in znanje ustvariti nekaj takega ni zgolj v rokah power metal mastodontov iz prejšnjega stoletja. Omenjena plošča zveni epsko, dinamično, zanimivo in raznoliko.

V svet dramatičnega dogajanja na plošči nas s težkim bobnanjem ter počasnim in zavijajočim igranjem kitar vpelje Assemble. Bum!!! Odličen, blago hrapav vokal se ob mešanju hitrejšega igranja bobnov in kitar poveže z (bojnim) krikom. Napetost doseže svoj vrh in kot tajfun skozi ušesa sune odlična in surova powermetalska bojna vihra. Ko se že zdi, da je pesem pokazala vso svojo kakovost, po ušesih ureže del, v katerem prevladuje igranje kitar², s katerim nas tajfun (skupaj z bojno vihro) s tal dvigne v nebo. Višje, še višje, do vrha! Uf, odlično!

Enega od vrhov epskosti (s katerim se najbolj dotakne vrhunskosti plošče Hallowed Ground) plošča doseže z Devil's Triangle. Death Dealer se v pesmi na svoj strašljiv in dramatičen način lotijo obravnave zgodovinske (?) tematike, pri čemer petje s svojim načinom dviganja v višje oktave najprej dviga napetost in nato na vrhu ledeni kri in povzroča srh. Ko že mislimo, da je pesem preko navedenega že dosegla vrh, Daeth Dealer mojstrsko, kot to znajo, slednjo presekajo s počasnim osebnoizpovednim žalostnim delom, v katerem se skozi besedilo izpovedano izteče v kitarski solo. Solaža se v nadaljevanju ponovno poveže z dramatičnim duhom pesmi, ki s koncem pesmi ne izgine, marveč odmeva še tudi po tem, ko pesem utihne.

Riding on the Wings se poigrava z melodiko in zelo lepo tudi z rimarijo. Pesem ima tisto osnovno powermetalsko moč in spevnost, kakršni naj bi imela vsaka spodobna to-žanrska pesem. Pesem gre »na lahko« v ušesa, vendar (morda zaradi enostavnosti?) prelahko tudi poleti iz ušes. V isto kategorijo sodi tudi Blast the Highway. Podobno velja za Dragon of Algorath ter Reign of the Night; vse krasi spodobna magistralnost sekvenc kitarskega soliranja (in/ali kakega dolgega krika), ampak to je tudi edino tisto več, kar je mogoče izpostaviti. Raging Wild and Free je počasnejša in si prizadeva igrati na notah čustvene osebne izpovednosti. No, saj tudi je taka, vendar z izjemo malenkost elegičnosti v meni ne budi nikakršnih čustev; ni slaba, a tudi ni nič posebnega.

Nekoliko zanimivejša je Compelled, ki se skozi počasnejšo glasbo zvija kot kobra iz pletene košare pred obraz nekoga, ki igra na piščal (beri: poslušalca/poslušalko), vendar ostane zgolj pri prikazu kačjega plesa, ki sicer, žal, ne »useka« z vso silo, marveč se skozi pripovedni del bolj zahrbtno plazi poslušalcu za hrbet. Četudi ne dobimo kačjega ugriza v vrat, tudi zavest občutka smrtne grožnje nekaj pomeni, mar ne?

Počasna, zategnjena melodija igranja kitar (z vrsto še bolj cvilečih kitarskih vložkov) je zaščitni znak Sleeping Prophet. Zaradi lepote odtenkov vokalnega izražanja ima pesem neko višjo vrednost. Še več, atmosfera, ki jo ustvarja petje, dahne na Seventh Son of the Seventh Son, saj veste o čem govorim, mar ne? Je to dovolj? Kar se mojega okusa tiče in glede na epskost heavy/power duha, čisto dovolj.

Uau, tole pa je več kot spodoben dolg krik, ki zveni kot alarm. Odlično! Pesem vodijo bobni, ki jim sledi piljenje kitar ter trganje vokala in ki tolčejo kot ladijska protiletalska obramba. Bloodbath deluje tako živčno in napeto; je zgodba, ki prekrasno upodablja situacijo, za katero se zdi, da vsak trenutek odloča o življenju in smrti. Gre za odličen pripovedni prikaz zadnjih trenutkov pred potopitvijo zgodovinsko zelo pomembne letalonosilke – USS Indianapolis. Prikaz potapljanja postaja z dviganjem tempa (sliši se predvsem bobne) vedno bolj surov in brutalen. Ko vodilno vlogo prevzame zavijanje kitar, se fokus pesmi iz samega potapljanja letalonosilke prestavi na ocean, ki z valovi (kot z zobmi) grize in golta ladjo. Odlično, odlično in nadodlično epsko. In vse to se zgodi v le malo več kot dveh minutah in pol!

Če zaključek navežem na uvod: Reign of Steel je kakovostno odigrana dinamična, zanimiva in raznolika plošča, ki ji, vseeno, resnici na ljubo, umanjka nekaj epskosti, da bi dosegla raven vrhunskosti Hallowed Ground³.


[1] Vmes mi je z glasbenega radarja ušlo, da je leta 2020 izdala še eno ploščo, Conquered Land. Ker je njena predhodnica tako dobra, bom pozornost nedvomno posvetil tudi njej.
[2] Vendar ne gre ravno za kitarski solo.
[3] Toplo priporočam poslušanje: U-666, Gun Slinger, Way of the Gun, Plan of Attack ter Skull and Crossbones.