Deathmarch je nizozemski mrtvo-kovinski projekt, ki je že leta 2016 nastal kot stranski tir članov skupin Bloodphemy, Baatezu, Bodyfarm, Cavitation, Funeral Whore in Sterveling, zares zaživel pa je pravzaprav šele letos z izdajo prvenca, Violent Retaliation. Gre za zelo preprosto starošolsko kombinacijo death metala s ščepcem dimljenega crusta. Ravno ta preprostost, brez triindvajset šestnajstinskih taktov, brez hitrostnega drsanja po kitarskih vratovih, ki mnogokrat že meji na znanstveno fantastiko, je nekaj, kar lahko na nekatere poslušalce deluje celo terapevtsko, kajti med poslušanjem enostavno ni potrebno razmišljati o ničemer. Kot da bi gledal nek ameriški »sitkom«, med katerim lahko mirne duše obiščeš stranišče in veš, da v tem času ne boš prav nič zamudil. V svetu in času, prepojenim s toksinom človeške abnormalnosti, ki nam že za dobro jutro postreže z dobršno mero informacij za nezdrav dvig kortizola, igra pomemben faktor sposobnost začasnega umskega odklopa. In kaj si lahko lepšega zaželimo za lažjo zaustavitev sistema kot meditativne preproste zvoke, ki dišijo po živalskih kadavrih?

Vse lepo in prav, ampak ali ne postane takšna glasba po nekaj poslušanjih nekoliko dolgočasna? Na prvo poslušanje je album dokaj atraktiven, sicer krajše narave, saj komaj presega trajanje pol ure, ampak pritegne. Gradijo ga groovy in catchy riffi pretežno srednjega tempa, ki nekje od daleč rahlo zbudijo spomin na skupini Jungle Rot in Torture Killer z degradirano punkovsko noto. Dokaj dobra produkcija, ušesom prijazni riffi, hitremu dojemanju naklonjeni ritmi in precej razločen, netipičen growl, z občasno »odzadenjsko« vreščečo podporo, so tisti pozitivni atributi, ki bi lahko iz albuma Violen Retaliation napravili zelo dober izdelek. Ampak temu nazivu album žal ni kos. Največji minus je pomanjkanje solaž, ki med drugim služijo za razbitje monotonosti in, logično, popestritev atmosfere. Četudi gre tukaj stilsko bolj za tisto HC/crust strukturo »manj je več«, je glavna arterija stroja še vedno death metal in je praktično greh, da je ta element v celoti izpuščen. Tudi ritemska sekcija postane hitro monotona in se kot taka kmalu izgubi v megli. Blast beat nikakor ni pravilo, ki bi striktno moralo biti upoštevano, ampak je še toliko več variacij, ki naredijo to glasbo unikatno in zanimivo, tukaj pa bobni nekako ne pokažejo dovolj, da bi med poslušanjem pritegnili dodatno pozornost. Za kakovost ni treba odkrivati tople vode, se je pa dobro namakati vsaj v mlačni, tukaj pa iz pipe teče mrzla. Tako moram priznati, da album z vsakim vnovičnim predvajanje izgublja tisti element, ki v poslušalcu zbuja interes in ga žene k odkrivanju skritih kotičkov, ki jih izdelek nima.

Gre torej za plošček, ki kot tak ni slab, je pa morda premalo zanimiv za nekoliko dovzetnejšega poslušalca, ker že na prvo žogo pove prav vse, kar premore. Lahko bi ga opisal kot »straight in your face«, pri čemer že prvi zamah pokaže vso silo, ki jo izzivalec ponuja, in takoj vemo, ali smo na dvoboj pripravljeni ali kot v mojem primeru, pretepač takšen, kot sem, pravočasno zvijem rep med noge in pobegnem.