Uvodna beseda recenzenta:
Izhajam iz domneve, da vsi bralci in bralke Paranoida veste, kdo je Dee Snider. Če še ne veste, naj vam bo pričujoča recenzija spodbuda, da se o tem poučite. Sam bom tega giganta naše glasbene scene, njenega predanega promotorja in poosebljenje borca – jurišnika za heavy metal kulturo in identiteto, na kratko označil za enega najboljših showmanov¹, kar sem jih imel priliko v živo videti na odru. Kot kaj vse še vidim Deeja, bo mogoče razbrati iz tona zapisa recenzije. 

Recenzija:
Preden se lotimo vsebine, razjasnimo eno: Dee Snider JE Twisted Sister in brez njega NI Twisted Sister! Skozi celotno obdobje ustvarjanja skupine je (bil) njena gonilna sila, zaradi česar je jasno, da je njegova zgodba v resnici zgodba skupine, ki je v 80-ih pustila enega največjih pečatov pri razvoju in obstoju metala kot glasbe in delu metalske subkulture. Avtobiografija predstavlja odlično delo, saj se Dee med pripovedovanjem močno poglobi tudi v samorefleksivno kritiko dogodkov, ki jih ocenjuje kot posebno pomembne, tako zase kot za delovanje skupine. Rezultat tega so posebej odebeljeno zapisani (ponekod hudomušni) »Deejevi življenjski nauki oziroma spoznanja«. Plastično predstavi tudi fenomene na glasbeni sceni, kot so LSD,² finančna »računica« turnej za skupine idr. Jezik pisanja je razumljiv in bogat, medtem ko je stil tako luciden, da dogajanje v knjigi kot kakšen dober roman bralca tako pritegne, da ta knjigo le stežka izpusti iz rok.   

Prek sprehoda od njegove rane mladosti izvemo, kako in zakaj je prišel do glasbe ter kaj ga je vodilo k temu, da si je za življenjski cilj postavil postati rock zvezdnik. Kako se je oblikoval njegov življenjski stil (prazne denarnice), (vrste peripetij polna začetna) glasbena kariera, stil petja³ in nastopanja ter razvijala njegova odrska vizualna podoba. Izvemo, ali in kako je na razvoj slednjega vplivalo »usodno srečanje« z žensko njegovega življenja.⁴ Odlično pokaže situacijo, ko lahko skupina polni velika koncertna prizorišča, vendar ne more dobiti založbe (ter po tem, ko jo dobi, kakšni boji skupino navadno čakajo s samo založbo). Je bil Sunset Strip res taka metalska oziroma hardrockerska Meka, kot se ga tako pogosto opisuje? Je skupino prej in bolje sprejela evropska scena ali scena v ZDA?

Dee tudi zelo podrobno in na zanimiv način opiše izkušnje s snemanji glasbe in spomine na dogajanja na britanskih televizijskih oddajah⁵, turnejah in velikih koncertnih dogodkih, kot so bili (stadion v valižanskem Wrexhamu, festival v Readingu v Veliki Britaniji). V tej povezavi opiše še stike in odnose z drugimi skupinami na sceni. Tako izvemo, kakšen odnos ima do Lemmyja Kilminstra⁶ (in zakaj), do ManoPussy⁷ … V spomin se mi je najbolj vtisnila njegova ocena o Metallici in njeni glasbi (ko mu jih je končno uspelo slišati v živo na turneji). Korak po koraku postopoma predstavi, kako mu (in Twisted Sister) je uspelo doseči cilj – postati rock zvezdnik⁸ in tudi posneti kultno, dvakrat platinasto ploščo Stay Hungry⁹ … Vendar zraven zelo nazorno izpostavi še vse drugo, manj vidno, kar pride (in je prišlo) zraven s takim statusom. Skozi zapisano in povedano jasno pokaže, da se zaveda, da dela v svetu šovbiznisa ter pri tem izpostavi pomen promocijskih aktivnosti založb in takrat promocijsko revolucionarnih orodij, kot je bil videospot, in medijev, kot je bil MTV.

Vse zapisano predstavi v kontekstu družbene klime in časa, v katerem je skupina zavladala odrskim prizoriščem. Kot radar natančno beleži zbiranje prvih nevihtnih oblakov, kot so bila zborovanja »washingtonskih žena« (med drugimi žene nesojenega Clintonovega naslednika Ala Gora: Tipper Gore) ter njihove ustanove Parents Music Resource Center in drugih aktivnosti »ozaveščanja družbe o škodljivih učinkih rock glasbe«, ki so vrh dosegle z NELEGALNIMI zaslišanji glasbenikov pred enim od odborov ameriškega Senata. Kako (večini nepričakovano) suvereno je Dee opravil zaslišanje, vemo vsi, vendar v knjigi izvemo tudi o drugi plati zgodbe: o načinu poročanja medijev o tem, o učinkih na javno podobo skupine in drugih, s tem povezanih posledicah (kot je bila njegova aretacija).

S perspektive pogleda nazaj Dee opiše, kako so se začele s snemanjem plošč Come Out and Play ter Love Is for Suckers¹⁰ vedno bolj kopičiti težave in napetosti tako znotraj skupine kot tudi v odnosu s producentom in »na trgu«; kako je zavest o slabi prodaji plošče vplivala na njegovo psiho ter kako je vse skupaj vodilo v zaton in razpad skupine.

Kjer bi se zdelo, da se zgodba konča, se v resnici ne – Dee nazorno predstavi in pokaže osebni prosti pad rock zvezdnika v jamo tožb in dveh (!!!) bankrotov oziroma osebnih stečajev. Ker je bil Dee, kot spoznamo skozi knjigo, vedno borec, tudi to zanj ne pomeni konca; izvemo, kako se je (skupaj z družino) boril z vsemi izzivi, ki mu jih je pripravilo življenje, ter kaj vse je pri tem počel in ustvaril¹¹ – in verjemite, ko boste prebrali tudi to, ga boste začeli še bolj spoštovati.

Dee se loti zaključka knjige v pozitivnem duhu vztrajnosti – pokaže, kako se je skupina po nekaj letih spet zbrala in podala naprej na svojo pot, z Deejem, močnejšim in bogatejšim (za življenjske izkušnje) bolj kot kdaj koli prej. Konec knjige je odličen, saj Dee duha svoje pripovedi popolno zajame v pesmi tuberkuloznega bolnika Williama Ernesta Henleyja: Invictus (Nepremagljiv).

Je knjiga vredna branja? Pa še kako! Mene je – v veliki meri tudi zaradi vrhunske rabe bogatega frazeološkega besednega zaklada – tako navdušila, da sem si zadal prebrati tudi druge stvari, ki jih je Dee napisal. Dee, hvala ti za to knjigo, hvala ti za vedno popolne nastope in hvala ti za Twisted Sister!


[1] Sam sem imel priliko nastop Twisted Sister spremljati dvakrat in ja, to nista bila koncerta – obakrat je šlo za gledališko predstavo, v kateri sta imela publika in njeno odzivanje skoraj takšno vlogo kot nastopajoči.  
[2] Kratica se ne nanaša na prepovedano substanco, marveč na neko drugo »bolezen« oziroma kompleks.
[3] In priprav na nastope.
[4] Ta se v knjigi sama po sebi razvija kot posebna zgodba.
[5] V ZDA so mediji skupino takrat še množično ignorirali.
[6] V zvezi z Motörhead pove še, kdo je bil bolj seksapilen med njihovimi fani – moški ali ženske. 
[7] Oziroma Manowar (in zakaj).
[8] Knjiga vam bo omogočila tudi oceno, ali in v kolikšni meri je Dee Snider res pravi rock zvezdnik.
[9] Dee se zelo podrobno posveti predstavitvi snemanja vsake plošče, izboru sodelavcev pri tem, izkušnjam s snemanjem videospotov ipd.
[10] Izpostavi tudi pomembno resnico v življenju in delovanju skupin: ne le »making it«, marveč tudi »sustaining it«.
[11] Vodil radijske oddaje, napisal s strani strokovne javnosti zelo pohvaljen priročnik Dee Snider's Teenage Survival Guide, nastopal v broadwajskem šovu Rock of Ages …