Uvodna beseda recenzenta:
Letos sem v metalskih medijih zasledil novico, da se z zaključnimi koncerti s scene (zaenkrat) poslavlja skupina, ki je močno zaznamovala metalska 90. leta – Sepultura. Ker je njeno glasbeno ustvarjanje v določenem delu močno zaznamovalo tudi mojo metalsko mladost, je prav, da skupini – dasiravno je šlo za kratko obdobje¹ – z recenzijo knjige, izdane pred desetimi leti, izkažem spoštovanje.

Glasbeno sem se s Sepulturo resneje srečal ob izdaji meni (poleg Arise) njihove najboljše plošče – Chaos A.D. Žal sem bil premlad, da bi šel lahko na njihov koncert (je bil na Kodeljevem?) v Ljubljani. Od Chaos A.D. me je spoznavanje njihove glasbe vodilo nazaj proti Arise in Beneath the Remains in še naprej proti začetkom. Moj stik in zanimanje za njihovo glasbo je nato nasilno pretrgala izdaja plošče Roots in kasnejše kadrovske spremembe v skupini. Priznati moram, da sem se trudil² znova odkriti užitek ob poslušanju novejših izdaj skupine, vendar žal brez uspeha. Enako sem se v imenu starih časov in kljub temu, da mi njihove plošče po Chaos A. D. res niso bile všeč, prisilil iti gledat njihov nastop na Brutal Assaultu – in bil še bolj razočaran. Zame je Sepultura prenehala obstajati, ostale pa so pretekle plošče in nepozabni logotip črke »S«, ki me je vedno spominjal na kakšno strupeno tropsko stonogo.

Kot je v navadi pri glasbeno-biografskih knjigah, tudi ta na začetku predstavi družbenopolitično situacijo v državi rojstva Sepulture,³ ki so jo dolgo časa zaznamovale politične nestabilnosti in negotovosti ter puči z ostro cenzuro. Policija se ni zadrževala pri rabi »prisilnih sredstev« – beri: pendrekov. Izvemo, na kakšen način je delovala lokalna metal scena. Pred očmi je treba imeti, da je bila v 70. in 80. letih Brazilija država še zelo tretjega sveta, v kateri so standard in cene še kako vplivali na razvoj scen (tudi metalske), na obstoj fanovstva, načine širjenja in zbiranja informacij ter uživanja v hobijih.

V nadaljevanju izvemo, kako so (prvotni) člani skupine prišli v stik z glasbo ter kako jih je ta zanesla v vode heavy metala. Med temi zgodbami je najbolj zanimiva tista, kako je Maxov nakup treh vinilnih plošč (knjiga seveda pove, katerih) dokončno določil njegovo in bratovo (Igorjevo) pot v takrat ekstremnejše podzvrsti metala. Sledi predstavitev nastanka skupine, njenih čisto prvih korakov po brazilski metal sceni (ja, tudi po sceni prvega vala black metala), spoznanj o uporabnosti oziroma smiselnosti standardov imidža v (sub)tropskem brazilskem podnebju ter izvorov rivalstva, kdo je najbolj »trve« v Braziliji, med Sepulturo in Sarcófagom. Stvarjenje fenomena Sepulture kot metalske sile, ki ji v Braziliji ne bo para, je prikazano skozi predstavitev snemanja EP-ja Bestial Devastation in njegovega učinka na brazilski metal sceni⁴ kot tudi logične posledice – izdaje prve plošče: Morbid Visions leta 1986.

Glede na dogodke, ki so sledili, knjiga jasno predstavi tudi vlogo poštne komunikacije med različnimi metalskimi krogi po svetu in učinke izmenjave kaset. Izvemo, kateri prominentni predstavnik floridske death metal scene se je (kot prvi deležnik zunaj Brazilije) zahvalil Maxu in skupini ter s katerim kasnejšim velmožem drugega vala black metala je bil Max v stiku. Posebej je izpostavljen učinek, ki ga je imel prihod Andreasa Kisserja (sina slovenske matere) kot zadnjega kosa popolne kadrovske sestavljanke na kompaktnost, tehnični nivo in razsežnosti glasbenega ustvarjanja skupine. Popolnost kadrovske sestavljanke so pokazali ne več le domači, marveč tudi že svetovni odzivi na izdajo Schizophrenie, posledica česar je bilo vabilo k podpisu pogodbe za izdajo naslednje plošče z eno takrat vidnejših (death) metal založb. Kot zanimivost je predstavljen dogodek, kaj vse je moral Max storiti, da je prišel do denarja za nakup letalske karte za v ZDA, kjer je podpisal pogodbo.

Začetek zlatega obdobja njenega ustvarjanja je prikazan skozi postopno stilsko-glasbeno preobrazbo skupine, snemanje Beneath the Remains ter zgodbo (oziroma dvema), povezano z naslovnico⁵ plošče, ki vključuje tudi skupino Obituary. Opisana je prva turneja (s posebno zgodbo, povezano s skupinskim uporom proti higienskim zahtevam (tour) managerja do Maxa) po Evropi, na kateri je skupina kot predskupina odpihnila headlinerje,⁶ in turneja po ZDA, kjer skupina spozna (za skupino) »usodno žensko« – bodočo managerko skupine Glorio Bujnowski.

Sledi predstavitev prvega od neponovljivih skupaj petih nastopov skupine na festivalu Rock in Rio ter snemanje in izdaja deaththrasherskega monumenta Arise. Plošča je šla v prodajo v milijonski nakladi, čeprav MTV spota – zaradi kraja, kjer je bil posnet – sploh ni predvajal (v času, ko je bila TV eden glavnih promocijskih medijev). Obdobje čistega vzpona je omadeževalo neprijetno dogajanje na koncertu na Praça Charles Miller. Dogodek so mediji in moralisti zagrabili kot priložnost za kritiko glasbe skupine⁷ kot nečesa, kar sproža nasilje v družbi. Zanimivo, da je tožba managerjev New Kinds on the Block (!!!) proti Sepulturi prepoznavnost in popularnost glasne skupine le še okrepila.

Avtor izdajo plošče Chaos A.D. postavi v obdobje, ki naj bi bilo (pa sploh ni bilo) za svetovno metal sceno usodno. Pri tem ploščo natančno primerja s predhodnicami in pokaže njeno kakovost ter inovativnost. Skupina se je zaradi praktično-logističnih razlogov iz Brazilije preselila v ZDA, kar v brazilski družbi ni ostalo brez odmeva. Vendar je zraven predstavljena tudi moč in predanost fanov, ki jim je s svojim družbenim aktivizmom in nepopustljivostjo uspelo doseči, da je skupina, kljub namenskemu nasprotovanju organizatorja, leta 1994 nastopila na festivalu Hollywood Rock v Braziliji. Tu je predstavljena tudi »turneja življenja« skupine – s Pantero in Biohazard.

Skupina se ni ustavljala – po turnejah in med njimi je že pripravljala novo ploščo; in če naj bi Chaos A.D. kazala temno stran Brazilije, naj bi jo Roots prikazala v lepoti raznolikosti. Skupina si je prizadevala narediti korak naprej in svojo glasbo na nov oziroma moderen način povezati z domorodskim etno izročilom.⁸ Izvemo, da je skupina na tej točki dosegla vrh popularnosti na sceni in kako usodno je bilo zaradi drugih dogodkov (no, bolj dogodka) zanjo leto 1996. Opisani so spor med managerko skupine in Maxovo ženo Glorio Bujnowski na eni in preostalimi člani skupine na drugi strani ter usodni dogodki, ki so si sledili konec leta 1996, po katerih Sepulture, kakršno sem sam »poznal in priznaval«, ni bilo več. Prikazano je, kako komunikacija prek medijev navadno ne pripomore k umiritvi razmer in da je bila posledica ene takih izjav to, da je skupina izključila pevca Maxa Cavalera.

Od tu naprej se kljub res izkazani (in dobro predstavljeni) volji po nadaljevanju, nedvomnem obstoju kreativne energije in posvečenosti turnejskim nastopom preprosto začne kazati počasno spuščanje Sepulture z zenitnega položaja. Avtor odlično predstavi vsako od kadrovskih sprememb in sedmih plošč, ki so sledile izdaji Roots in odhodu Maxa (ter kasneje Igorja) Cavalera ter drugih članov iz skupine. Pri tem najprej posveti pozornost konceptu oziroma ideji, ki stoji za vsako ploščo (osebno se mi zdita najbolj zanimivi zgodbi za ploščama Dante XXI ter A-Lex) in po nekaj vrstic posveti vsaki od pesmi na vsaki plošči. Knjiga ne izpusti predstavitev cele vrste turnej in zanimivih sodelovanj skupine z različnimi glasbenimi deležniki tako iz metalskega kot iz nemetalskega sveta. Zaključi se z neprizanesljivostjo (ang. relentlessness) in optimističnim pogledom naprej članov skupine⁹ ter (neizpodbitnim) stališčem, da je Sepultura več kot le delo posameznikov oziroma da predstavlja dediščino glasbenega ustvarjanja tako velike države, kot je Brazilija. 

Za konec:
Knjiga je uporabno in zanimivo branje, tako z vidika seznanjanja z delovanjem glasbene industrije ter medijev v glasbeni industriji kot tudi z vidika natančnejšega spoznavanja historiata dinamike delovanja skupine. Knjigi lahko dam priznanje za res natančno poglobitev v pesmi na plošči, zaokrožene predstavitve dohajanja ob nastajanju plošč tako v skupini kot tudi na relaciji skupina–drugo dogajanje (založbe, festivali, turneje, managerji, stranski projekti idr.). Ni kaj, skozi knjigo sem spoznal (in cenim) tisto, kar je skupina ohranila skozi celotno obdobje glasbenega ustvarjanja – družbeno kritiko. In kaj poreči na krilatico »No Cavalera, no Sepultura!«? Če (lahko) odštejem določena Maxova ravnanja, se s trditvijo na glasbeni ravni strinjam. Sepultura – ni te, vendar nisi pozabljena!¹⁰


[1] Vem pa, da je med številnimi pripadniki prve generacije pri nas imela trajen kultni status, primerljiv s Slayer, Kreator, Destruction, Metallico idr.
[2] Podobno kot pri izdajah Metallice po »black albumu«.
[3] Ter tudi ustanovitev in vlogo uradnega brazilskega kluba podpornikov Sepulture.
[4] Ja, kot pokaže knjiga, so bili slednji za takratno undeground metal sceno v državi tretjega sveta res neverjetni.
[5] Po mojem mnenju daleč najboljšo naslovnico plošč(e) skupine.
[6] Pa četudi so bili to sami Sodom, ki so promovirali ploščo Agent Orange (!!!).
[7] No, in tudi neprizanesljivosti skupine pri izpostavljanju napak in slabosti brazilske družbe.
[8] In čeravno avtor trdi, da je z Roots skupina posnela album, kakršnega ne bi mogla nobena druga skupina in da gre za »vrhunsko« ploščo, se s tem ne strinjam – na plošči je vsega preveč in je vse na silo stisnjeno skupaj, česar posledica je en velik NIČ.
[9] Pri tem je smiselno upoštevati, da je knjiga stara že deset let.
[10] Oziroma – Gone but not forgotten!