
Dejan Ilić Ilke – Yugoslav Hard Rock and Heavy Metal Discography (1980–1989) (knjiga)
Dejan Ilić Ilke
Yugoslav Hard Rock and Heavy Metal Discography (1980–1989) (knjiga)
Rock Express Records, 2022
23. 12. 2024
Kaj imam skupnega z jugoslovansko metal sceno? No, nekaj že, vendar malo. Rodil sem se še za časa Titovega življenja in v (gledajoč z današnje perspektive) rani mladosti prišel najprej v stik v Novih Jaršah (oziroma v New Jerseyju), kjer sem nekaj časa odraščal, z jarškimi metalci. Epskih urbanih legend o tem, kako so slednji enkrat za vselej obritoglavce prepričali, da zanje ni zdravo prihajati v Jarše1, na tem mestu ne bom obujal, saj bi bilo bolj smiselno, da bi jih povedal eden najbolj znanih jarških metalcev, ki je v tistem času na močnem, debeli vrvi podobnem povodcu sprehajal svojo šarplaninko Kalo. Spomnim se njihovih dolgih las, mrkih pogledov, modrega jeansa in belih visokih superg, predvsem pa – našitkov Mötorhead, Kreator, Metallice, Iron Maiden, Slayer … Spomnim se grafitov Destruction, Anthrax in Metallica po garažah in tudi na drog svetilke pri naši OŠ Jože Moškrič prilepljenega letaka Lene Kosti … In čeravno so delovali mrki in nepristopni, se z nami, mlajšimi, niso nikdar preveč ukvarjali, medtem ko so se nam nekaterim zdeli zanimivi. Tako je skupna država razpadla, preden sem se glasbeno res srečal in navlekel na metal, zato se z jugoslovansko glasbeno metal sceno nisem imel prilike seznaniti (če odštejem branje revij Heavy Metal ter Hard Metal, iz katerih sem se vsaj teoretično seznanil z nekaterimi imeni jugoslovanske metal scene).
Ker ostajam privrženec metala že več kot 30 let, sem branje pričujoče knjige doživel kot poglobitev v priročni vodnik po še neodkriti preteklosti in začetkih metala na naših tleh. Gre za prvovrsten katalog zbiratelja oziroma diskofila glasbenih del določenega prostora in časa – in knjigo je kot tako tudi treba brati. Njeno najpomembnejšo značilnost in kakovost (poleg res monumentalnega zbiranja in obdelave gradiva za pisanje) predstavlja avtorjev stil pisanja. Obravnave vsake in vseh izdaj v desetletju med 1980 in 1989 se je lotil leksikalno natančno in skozi strokovno analizo prisotnosti elementov (hard) rocka in oziroma (…) metala na njih.
Splošno teoretsko v izdajah predstavlja (hard idr.) rock oziroma metalske elemente ter značilnost pesmi (izpostavljam, za kako poglobljeno analizo gre: sprehodi se tako skozi vizualno podobo plošče kot skozi vse pesmi na vsaki plošči, da izlušči navedene elemente na plošči oziroma v pesmih!!!). Tako se sprehodi prek izdaje skupin v desetletju, ki ga obravnava, »od Vardarja pa do Triglava«. Glede na to, da naslavlja tudi rock, obravnava tudi del glasbenega opusa velikosrbskega vojnega hujskača Bora Đorđevića, (ki smo ga podtriglavski »dunajski hlevarji« tako motili, da svojo starost, glej si ga no, preživlja v Ljubljani) in Riblje čorbe. Ampak ko izločimo to neprijetnost, nam knjiga odpre svet v izdaje Atomskega skloništa, Divljih jagod in morda manj znanih vendar za metal na jugoslovanskem prostoru pomembnih skupin, kot so Gordi, Kerber, ter slovenskih Pomaranče oziroma Sarcasm. Ja, obdela in glasbeno predstavi tudi jugoslovansko (!!!) glam sceno s skupinami Osmi putnik, Griva, Valter idr.
Skozi knjigo ter predstavljanje glasbenih vplivov in pečatov posameznih najbolj pomembnih plošč se izkristalizira ugotovitev, da je na jugoslovanski glasbeni sceni že dolgo obstajal bolj ali manj odkrit konflikt med kitarsko glasbo in – folk glasbo! In to še, predno so greh, zlo, čaščenje primitivizma in neumnost spočeli ter splavili turbo folk!!! Meni postane knjiga za branje najzanimivejša šele na zadnjih desetih straneh, saj začne omenjati skupine, o katerih sem že imel priliko brati v Hard Metalu – Pergament, Bombarder in Annathema.2 Ob koncu predstavi tudi Šank Rock, ljubljanske glammerje Junake nočne kronike (z Janezom Bončino – Benčem) in ravno tako ljubljanske progresivne rockerje Rdeči baron. Na žalost se tu branje konča …
Kot konec: Naj moja recenzija predstavlja najprej poklon res izjemnemu delu avtorja (sploh njegovi pozitivni in motivirajoči naravnanosti pri pisanju) in spodbudo, da naj delo nadaljuje, saj sta bila po mojih osebnih izkušnjah ravno konec 80. in začetek 90. let prejšnjega stoletja čas najmočnejšega končno res metalskega ustvarjanja v Jugoslaviji, predno je država tragično razpadla in se je na glasbenih scenah kot neizpodbiten znak propada človeštva ter razkroja intelekta pojavil turbo f**k. Ilke, od tebe pričakujemo še kaj, in to čim prej!
[1] Legendarni stavek, ki je bil baje zelo dobronamerno izrečen obritoglavi delegaciji ob snidenju z jarškimi metalci, naj bi se glasil: »Fantje, postavite se v vrsto, da ne bo kdo dvakrat tepen!« Vse, kar je sledilo, bi natančneje od mene lahko predstavili udeleženci, ki so sodelovali pri predstavitvi trdih stališč jarških metalcev.
[2] Ja, ime skupine ima dvojni n in gre za speed metal skupino iz Novega Sada.
Avtor:Marko Lemaić







