Tako smo po Ilićevem albumskem zborniku Yugoslav Hard Rock and Heavy Metal Discography (1980–1989) dobili še en pomemben kos sestavljanke fenomena nečesa, kar je bilo zaradi specifik svojih razvojnih oblik in okolja, v katerem je nastajalo, kapitalističnemu Zahodu nerazumljivo in totalitarnemu rusko-sovjetskemu bloku nepojmljivo – jugoslovanskega (in slovenskega) heavy metala. Ker zaradi samohvalnih pisarij in različnih vrst agitpropa v vse pore osamosvojitvene elite vključenih p**kerjev¹ baje »vsi vemo«, da naj bi slednji lastnoročno izpeljali vsaj osamosvojitev Slovenije, če že ne tudi francoske revolucije, da so odkrili Ameriko, izumili toplo vodo in prvi stopili na Luno², me veseli, da imam naposled priliko recenzirati in brati knjigo o razvoju spontane, kreativne, zaradi odnosa večine medijev samorastniške in v presežke usmerjene glasbene scene in subkulture – metala in metalske subkulture. Toda pozor: knjiga posveti največ pozornosti času, kot se je lucidno izrazil eden od gostov, ko so Kiss in Deep Purple veljali za polnokrvni metal.

Po ogledu filma Železne stopinje v Kinu Šiška³ sem kot predani vernik z velikim spoštovanjem in (skoraj drhtečo roko) pričel listati tole knjigo, poln pričakovanj po novih spoznanjih v mozaiku znanja o heavy metalu na Slovenskem. V njej skozi strukturirane pogovore s člani prvih slovenskih hardrockerskih in (heavy)metalskih skupin (Pomaranča, Turbo, naše (jarške) Lene kosti, Requiem, Sarcasm … vsi – notri so znani in manj znani) bralec spoznava, kako so slednji vstopali in se seznanjali z metalom, po katerih (zapletenih) poteh so prihajali do glasbil in plošč oziroma jih kupovali ter kakšne so bile možnosti koncertiranja.

Knjiga posebej izpostavi vprašanje možnosti snemanja plošče, produkcijskih omejitev in specifičnih situacij, ki so vplivale na promocijske možnosti (in s tem krepitev zavedanja slovenske in mladinske glasbene srenje o obstoju metala) skupin. Je bilo snemanje pesmi v angleškem jeziku v SR Sloveniji bolj sprejemljivo kot v drugih delih nekdanje skupne države ali ne? Knjiga poda tudi pomemben oris širšega jugoslovanskega okolja in prostorov, kjer je slovenski metal lahko rasel celo bolje kot doma. Pogovori se dotikajo tudi takratnih možnosti oziroma načinov oblikovanja metalskega vizualno stilskega imidža. So bile metalske skupine podvržene cenzuri in tako na očeh oblasti, kot je bila baje (po svojem prepričanju in svoji trendovsko komercialni medijski samo promociji) »naša samozvana p**kerska avantgarda«? Največ prostora knjiga namenja pogovoru s člani najbolj prepoznavnih metalskih skupin iz tistega časa, Pomaranče in Šank Rocka. Skozi pogovore izvemo podrobnosti o metalskem raztelešenju lutke p**kerja na Novem Rocku, o »bitki pri Konjskem repu«, o pomenu Gitarijade v Zaječarju v (SR) Srbiji pa tudi o »aferi 4. Reich«. Odgovor na vprašanje, ali centimetri štejejo, pojasni, zakaj je ob Ozzyju nastopal Zakk Wylde in ne Andrej Janežič.

Intervjuji se ne omejujejo na venčanje preteklosti s »častjo in slavo«, marveč (skozi odgovore) prikažejo stališča prvih metalcev na Slovenskem na aktualno dogajanje na slovenski metal sceni. Kot vedno v povezavi s slovensko identiteto se tudi pri metalu izpostavi vprašanje smiselnosti, pomena in dodane vrednosti rabe slovenščine v metalu tudi danes, ko ne živimo več v avtoritarnem režimu in zato ne veljajo več določene politično-ideološke omejitve. Zna se zgoditi, da bo bralec skozi branje spremenil mnenje do določenih glasbenih delavcev na slovenski sceni, ki jih pozna bolj po poznejšem, nemetalskem ustvarjanju. In kar je še posebej vredno pohvale, avtor dolžno pozornost in prostor nameni tudi drugim deležnikom – predvsem novinarjem, urednikom in drugim angažiranim posameznikom, ki so vplivali in pomagali slovenski metalski sceni delati prve železne stopinje ter seznanjali mladino z metalom. Skozi intervjuje z njimi izvemo, ali in kako predana je bila takrat slovenska metalska publika.

Kaj danes (lahko) pomeni metalska predanost, vemo vsi, kakšen nivo predanosti pa pomeni predanost škofjeloških metalcev, spoznamo v knjigi. Podobno izvemo, kakšen odnos do metala je v tistem času gojil Radio Študent oziroma da so vdihovalci vrečk lepila (navadno Neostika), po domače p**kerji, svoj čas tam imeli celo oddajo, ki je zasmehovala metal (v svojem licemerju so si na drugi strani dovolili biti užaljeni in zgroženi nad tem, kaj so si Pomaranča drznili storiti z lutko p**kerja v Križankah). V tem smislu me je zelo razveselil intervju z (do mladih metalcev, kakršen sem bil takrat sam, nikdar arogantnim in pozitivno nastrojenim) Andrejem Planinšcem oziroma Hemingwayem⁴. Avtor da knjigi posebno osebno noto z intervjujem s svojim metalskim glasbenim gurujem. S tem izpostavi pomen dobrih ljudi, ki so tudi z mlajšimi delili in med njimi širili svoja znanja o metal glasbi in poznavanje bandov⁵.

Skozi intervjuje z Breznom zla/Requiem⁶ (zaslužni za snemanje prvega hardrockerskega/heavymetalskega spota – Stare device), Sarcasm (prvo slovensko thrash metal skupino) in Interceptor (skupino, ki ji je kljub siceršnji precejšnji ignoranci medijev do metala uspelo izboriti zavidanja vredno medijsko pozornost), se knjiga iz začetnih metalskih 80-ih pomakne v zaključna poglavja in – 90-a …

Rokavica je tako vržena – prva od metalskih šestih bakel nekdanjega skupnega grba je prižgana. Bratje (in sestre) iz nekdanje skupne države, to je znak in poziv: »Metalec hrvaški, srbski, bosanski, črnogorski in makedonski, kosovski in vojvodinski, veš svoj dolg do heavy metala?!« Avtorju in vsem, ki so sodelovali, izrekam le pohvale za pristop k zadevi. Intervjuji so strukturirani in bralcu omogočajo iz branja potegniti rdeče niti ter se dodobra spoznati z značilnostmi slovenske metal scene v 80-ih in pozneje.

In ravno v zapisu »in pozneje« je moja edina kritika knjigi. Ocenjujem namreč, da v knjigi umanjka zapis o dogajanju na slovenski metal sceni v 90-ih in v začetku novega tisočletja, torej v času, ko je eden tistih, ki vseeno poda prispevek v knjigi, še močil plenice, se učil hoditi ali v najboljšem primeru – se učil abecede. 90-a so bila za nas, drugo generacijo metalcev na Slovenskem, zahteva: obdobje komercialne vladavine heavy, thrash/speed in death metala se je končevalo, medtem ko smo bili črnim plamenom black metala (ki je metal kot tak znova podžgal v nove stopnje kreativnega izražanja in v obuditev zanimanja za »starejše« podzvrsti metala) zapriseženi šele redki. Takrat nas metalcev res ni bilo veliko, a bili smo zvesti metalu in bili smo verjetno edini resni underground, glede na to, da so takrat zvezde panka⁷ kot »alternativo« predstavljali, hm no ja, (ja, smejte se) – Green Day in podobni (brua-hahaha-ua-hahaha!!!!).

Pomanjkanje metal dogodkov, sploh takih, ki bi vključevali tuje skupine, ki smo jih želeli slišati, je bilo zelo veliko. Vendar ni zamrlo. Metalski koncerti so se dogajali. Slovenske skupine, kot so Scaffold, God Scard, In A Spleen idr., so nastopale in tudi snemale. Na Metelkovi in v K4 smo slišali (še preden so te skupine postale v svojih žanrih res pomembne sile): Enslaved, Absu, Samael, Immortal, Behemoth, Rotting Christ, Dark Funeral, Vader in ne nazadnje tudi same Deicide (!!!) ter Agent Steel idr. Temu vsled in čast sem prepričan, da bi tako pomembno delo, kot je ta knjiga, moralo vsebovati tudi intervju z vsaj tistim, ki je vztrajal (včasih bolj, drugič manj uspešno) pri organizaciji underground metalskih koncertov v času, ko se je po mnenju tistih, ki so videli le komercialni vidik metala (in niso zaznali vrenja, ki se je v Skandinaviji dogajalo v temi, pod pokrovom samoponavljanja death metala – vrenja drugega vala black metala), slednji začel izgubljati in izginjati.

Ja, knjigi tako zelo manjka prispevek Boštjana Doblekarja, ki je – ne glede na deljena mnenja o njegovem delu in njem samem – imel pomembno vlogo pri ohranjanju metalskega dogajanja v Ljubljani (in Sloveniji) in glasbenem ozaveščanju scene v tistem času, za kar mu ostajam hvaležen. Glede vsega ostalega, bravo Denis Brnčič, saj tvoja knjiga poleg filma Železne stopinje in albuma/filma Dekadent – The Deliverance of the Fall predstavlja monolitni spomenik vsestranski kreativnosti, vztrajnosti in dolgoživosti slovenskega metalskega glasbenega ustvarjanja in metalski subkulturi!

There are only two types of music – HEAVY and METAL!


[1] Kakšen epski salto mortale! Tovariši gospodje anarhisti in pravičniški protisistemski aktivisti se vključijo v elito sistema (za katerega ni mogoče reči, da je simbol družbene pravičnosti) in pojejo hvalnice svoji protisistemski drži. No ja, naj jim bo v opravičilo to, da niso edini, saj so se po svetu številni vodilni p**kerji vključili v establišment sistemov, proti katerim so se borili – pač, odrasli so … Taka situacija predstavlja odlično osnovo za pripravo scenarija za epsko nadaljevanje filma Outsider, ki pokaže tole, bolj kravatar-kapitalistično podobo tistih »takozvanih« revolucionarjev.
[2] Kljub vsem tem slovensko in svetovno priznanim civilizacijskim dosežkom jim na drugi strani ni (žal in za čuda) nikdar uspelo preseči najbolj kamenodobno-rudimentarnega nivoja igranja glasbil.
[3] Šujo, hvala za prispevek pri organizaciji dogodka v Kinu Šiška. Za film pa hvala stvaritelju kultnega solo projekta Children of Bosna.
[4] Po zaslugi njegovega članka v časopisu Frend sem v sedmem razredu osnovne šole prvič bral o Burzum in videl arhetipsko Vargovo (Varg Vikernes) sliko z bodičastimi »bracerji« ter dolgorezilnimi noži (originalno iz časopisa KERRANG). Leto in pol za tem sem v trgovini Rock Hard v Ledina centru kupil plošči Under the Funeral Moon (Darkthrone) in Frost (Enslaved), s čimer se je začela tlakovati moja blackmetalska pot.
[5] Ja, Žid, sam tako dolgujem tebi zahvalo za »medgeneracijski« prenos metalskih znanj.
[6] Osebno me je zelo razveselilo mnenje Marka Slokarja, da v metalu poleg glasbene bravuroznosti igrajo zelo pomembno vlogo tudi besedila.
[7] Grunge scena je škripnila kaj kmalu po Kurtovem samomoru in ljubitelji te glasbe so se kaj kmalu zlili z neo-pop-pankerji in rolkarji.